Tako so partizani osvobodili Trst

Ne vem, ali ste opazili, da nas je oplazil še en konec sveta. Eni so rekli, da se je zgodil v soboto, drugi, da je bil v nedeljo. Toda uradno je nastopil danes. Za ene je konec, za druge začetek svobode. Nekako tako kot tedaj, ko so partizani osvobodili Trst. Eni so končno zadihali, drugi pa še danes trdijo, da so jih partizani zmetali v fojbe. Najbolj nesrečna sta Vida in Igor, ki se že peljeta z avtobusom za Pulo (kdo pa sploh reče Pulj?), kjer so jima v areni rezervirali dva ugledna sedeža.

»Kakšna krivica,« se jezita nad koncem. »Midva sva bila ves čas prepričana, da je arena v Ljubljani, zdaj pa morava kot teta in stric iz ozadja z babico na jug. V teh vremensko nestabilnih časih smo doživeli cunami. Zaradi podnebnih sprememb zahtevamo pomoč EU. Take nevihte v naši areni še ni bilo. Mi smo prišli v lepem vremenu, z nasmehom, zmagoslavno, ponosno, pokončno udarno, obetavno, obljubili in prinesli smo povsem nov svet na male ekrane. Vsi (celo Melanija iz Sevnice) so nam ploskali, bili smo junaki, ki smo osvobajali slovenski rod. Nikomur nismo niti lasu skrivili, samo kakim 30-im, morda 50-im smo priskrbeli lažje življenje. Za zahvalo pa ta poplavni val, ki ruši vse.

Eni na poti v Pulo, drugi v Areno. Take imamo zaradi podnebnih sprememb. FOTO: zaslonski posnetek TVS

Smo klicali Goloba, če morda on kaj ve, ampak je linija ves čas zasedena. Pripravljeni smo plačati Ani Roš mastno večerjo z vsemi zvezdicami vred in v slow food slogu požreti vse grde besede nazaj. Pojasnili smo, da je bil tudi naš orgličar Lojze narobe razumljen in vzet iz konteksta, ko je očital Ježkovemu lavreatu dezerterstvo. V bistvu se je Lojze samo malo šalil, saj smo imeli Sašota vsi tako radi. Vse smo imeli zelo radi. Položaje smo zavzeli, ker so nas na kolenih prosili. Kaj smo pa hoteli! Z vsemi smo bili prijazni in človeški. Poglejte, kako pravičen in milosten je bil Uroš Urbanski. Tudi Joško Pričevalski se trudi po svojih zmožnostih. Da o malem Kmetiču ne govorimo. Mi smo prišli po demokratično naravni poti, brez kadrovskega udara ali zlih namenov, zdaj pa se nam narava tako maščuje. Dobrota je sirota. Mi nismo nikoli nikogar zamenjali, odstavili ali ukinili. Ker smo demokrati po srcu in prepričanju. Italijani bi nam rekli, da smo dobri ljudje. Tolaži nas, da so nam na stežaj odprli vrata muzeja najsodobnejše zgodovine, v oddelek zamolčane, odrešeniške in napredne Slovenije. «

Janez se na konec sveta še ni odzval. Potem ko nam je pred dobrim desetletjem odrezal 57-odstotne penzije, je na ta čudežni eksperiment preživetja starejšega življa povsem pozabil in ugotovil povsem nasprotno, da s polovičnimi penzijami ne pridemo daleč in da bi nam morali poleg plač izplačevati še pokojnine v celoti. Torej trikratnik tistega, kar so nam odmerili pred dobrim desetletjem. Evo, če bi mu to uspelo, ga pa tudi v agenturi volimo do konca svojih dni in še potem. Ampak Golob noče na limanice. Češ da na ta način v dveh letih bankrotira. Alenka bi morala potem zares poklicati tisto trojko in podpisati predajo Malti, Cipru, Ferskim otokom ali pa San Marinu.

In ker smo ravno omenili Alenko, zdaj vemo, da je konec sveta zaribal nekje pri Lomu. Ali pri Uncu. Tam se po navadi zmeraj vse konča. Slovenija praznuje leto nemobilnosti, majhen prispevek države za povečanje ogljičnega odtisa. Turistična sezona je mimo, kmalu bo konec cestnih gradbišč, mi pa še zmeraj na koncu sveta.

Hrvati bodo v kratkem dokončali drugi šestkilometrski tunel skozi Učko in bo potem pot iz Ljubljane do Pulja hitrejša mimo Zagreba. Da avtocest do Dubrovnika niti ne omenjamo, ker bo Dubrovnik časovno približno kmalu toliko daleč kot Portorož. Ministrica Alenka je še aprila trdila, da bodo morali še enkrat šteti promet mimo Kopra, da bodo uvideli, ali je sploh treba še kakšno cesto do Hrvaške. Predlagala je tudi ustanovitev komisije za nadzor stanja na cestah in vsem šoferjem, naj podvojijo število potnikov v avtih. Ob določeni uri na določeni točki ne pelje noben avto mimo. Teoretično to pomeni prazno cesto, ker vse stoji. Dober dokaz, da cest res ne potrebujemo. Peljite se z javnim prevozom, delajte od doma, organizirajte policentrično Slovenijo, poslujte digitalno, adijo analognost in dotiki, pa boste videli, da je cest preveč. Poslušajte prometne velemojstre. Kaj tretji pas, še drugega bomo vzeli, pa se vrnemo v lepe jugoslovanske čase, ko nismo imeli praktično nobenih težav. In to brez avtocest.