Ministri ne smejo rezati glav

Ni najbolj jasno, kaj je minule dni bolj načelo že tako načeto slovensko samozavest: to, da smo v samo enem tednu večkrat zapored dobili jasno in povsem nepredstavljivo potrdilo, da nam gre nogomet bolje od nog kot košarka od rok, ali pa to, da je Slovenija dolžna Igorju Bavčarju še najmanj 16.000 evrov, ker tisto, kar si je odrezal doslej, ni bilo ravno dovolj.

Košarkarsko razpoloženi ribič Igor je k enigmi dodal precej zapleten verjetnostni račun. Če je nekdanji minister Klemenčič s svojo izjavo res kršil domnevo Bavčarjeve nedolžnosti in s tem vplival na poštenost sojenja, potem Bavčarju res še ni treba izgubiti upanja na še eno največjo ribo svoje kariere. Življenje obrača, bog obrne, je ocenil nekdanji primorski šejk in dokončno spremenil veroizpoved. Ne prvi ne zadnji. Nekdanji predsednik države je na primer s predsedniško plačo (nekaj čez 3000 beličev) komaj shajal. Svoje bogato znanje pa bo vendarle delil svetu, zaradi česar mu bo britanska agencija za talente omogočila spodobno življenjsko jesen. Sama sreča, saj bi z zgolj slovensko penzijo prej ko slej shiral. Slovenija pa bo ostala še brez talenta več.

Nekaj je moralo pošteno zmešati Lukovo glavo, da se je namesto na igro in koš osredotočil na sojenje. FOTO: Eloisa Lopez/Reuters

Toda vrnimo se h košarki. Nekaj je moralo pošteno zmešati Lukovo glavo, da se je namesto na igro in koš osredotočil na sojenje. Z glavo res ni bil na pravi strani igrišča in to vedo še žabe iz Spodnjega Morosta, kaj šele mački iz NBA. Vrhunski šport se vse bolj spogleduje z močjo, nasiljem, spotikanjem, komolci, padci ... To najbolje ve srbski košarkar, ki je uspeh svoje reprezentance plačal z ledvico. Tudi najboljši strelec, podajalec in poskočnež na tem svetovnem prvenstvu je skrušeno priznal, da smo Slovenci v tej disciplini pravi začetniki: »Vsi nas pretepajo, mi pa ne udarimo nikogar.«

Iz istega razloga imajo Slovenijo radi tudi evropski sodniki. Če Slovenija ne izpelje sodnega postopka v razumnem roku, ji po hitrem postopku prilepijo polno vrečo cekinov kazni. Logično, saj so domači sodniki v glavnem doma iz Polžje vasi. Potem se vendarle opogumi minister, ki si drzne obljubiti rezanje glav, če bodo primeri zastarali. Pa evropskim sodnikom spet ni prav, ker je to lahko dokaz nepoštenega sojenja. Še vsak po krivem obtoženi poštenjak nam je vedno govoril, da komaj čaka na konec sodnega postopka, in bognedaj, da primer zastara, ker bi v tem primeru za zmeraj obvisela senca nad njegovo nedolžnostjo. Jaz sem v tem duhu razumel Klemenčičevo grožnjo kot zelo naklonjeno Igorju Bavčarju in njegovi nedolžnosti. Ampak evropski sodniki so bili osupli, ko so zvedeli, da slovenski ministri režejo glave! Državo, ki voli takšne ministre, so oglobili s samo 16.000 evri. Čudno, da niso sprožili postopka njene izločitve iz Unije. Preostali Bavčarjev zahtevek za 1,5 milijona je zdaj odvisen od interpretacij.

Sodniki imajo radi Slovenijo, ker njej pa lahko žugajo in jo kaznujejo, kakor se jim zdi. Če Hrvaška reče, da ne prizna sodne odločbe o arbitražni razsodbi, potem EU nima sankcij. Za Slovence jih vedno najde. Slovenci upognemo glavo in plačamo. Dončić ima prav. V vseh družinah je tako: vedno jih po grbi dobi najmanjši in najšibkejši. Zato pa nas imajo tako radi. Vsaj nad šibkimi je lahko dokazovati moč oblasti.

Če Hrvaška reče, da ne prizna sodne odločbe o arbitražni razsodbi, potem EU nima sankcij. Za Slovence jih vedno najde.  FOTO: Eloisa Lopez/Reuters

Danes se sredi Ljubljane začenja teniški turnir WTA. Ljubljančani se morajo zahvaliti širokosrčnemu Bojanu Petanu in radodarnim Portorožanom, ki so jim priskrbeli lep teniški dogodek. Videli so, da Ljubljani slabo kaže, da se v prestolnici nič ne dogaja, da je tam en sam dolgčas. In so rekli, stopimo skupaj, bodimo solidarni, če smo jim dali igralnico in hotele, jim pomagajmo še s čim. Terme Čatež so pozimi preprosto zaklenile portoroški teniški stadion, na peščenih igriščih ob morju zdaj raste plevel, hotelirji so se odpovedali prenočitvam, gostinci teniškim malicam in od srca rekli: Pa naj imajo kaj od življenja tudi v Ljubljani! Ljubljana je spet prva na svetu, končno še enkrat mesto heroj. Teniške zvezde še nikjer niso tekmovale na glavnem mestnem trgu. Doslej so ubogo prestolnico vsi samo siromašili in izčrpavali. Portorož pa se je vnovič žrtvoval za glavno mesto. Mar bi na Trgu republike igrišča pustili za zmeraj, saj jih je škoda graditi samo za en teden. Ljubljančanom tukaj ne bi bilo več treba kolesariti. Ruparjev milijon upokojencev pa bi se namesto kričanja moral učiti tenisa. Si predstavljate Ruparja kot učitelja tenisa? Eh, kaj bi Ljubljančani brez Portorožanov!