Stranski učinki cepljencev in razcepljencev

Zdaj vemo, da se Slovenci cepijo tudi na tiste, ki bi se radi čim prej cepili, in one druge, ki tega za nič ne svetu ne bodo naredili. V tej kokošje oblikovani deželici je cepilno razmerje sil ravno pol-pol v korist tistih proti. Vse je torej tako, kot mora biti.

V domovih starejših občanov je precej drugače. Tam je kakih 70 ali 80 odstotkov zaposlenih odločno proti cepljenju. Tudi v zdravstvu je pol sester in petina zdravnikov proti. S to filozofijo in fiziologijo kažejo, kako veliko jim je do zdravja svojih varovancev. Brigajo me starejši in bolni, samo da mene ne bodo špikali v ramo in mi inštalirali nadzornih čipov pod kožo!
V Slovenijo je prišlo 10.000 odmerkov cepiva in po besedah ministra za delo bo ta količina zadoščala za vse, ki so se pripravljeni cepiti, in tiste, ki se doslej še niso prekužili. V domovih je kakih 20.000 upokojencev in kakih 10.000 zaposlenih. Več kot pol jih je že prebolelo covid, od druge polovice bodo cepili manj kot pol. Račun torej drži.

V drugi skupini je predvidenih kakih 30.000 zdravstvenih delavcev. Do konca januarja pa bo morda uspelo cepiti še 30.000 upokojencev iz skupine nad 85 let. Februarja bodo ponovili cepljenje prvih treh skupin. Marca in aprila pride na vrsto (če bo šlo s to »naglico«) skupina nad 75 let. Maja in junija tista nad 65 let.
Do poletja se bo po naravni poti prekužilo še kakega pol milijona Slovencev. Poleti smo na počitnicah, kjer bolezni ni. Prihodnjo jesen pa bo ob tem cepilnem ritmu zmanjkalo zainteresiranih.

Naša najučinkovitejša vlada bo torej s takšnim tempom v tej sezoni precepila (pretiravajmo) 500.000 Slovencev. Ostalo bo (podobno kot pri gripi) nekaj sto tisoč nezadovoljnih osmoljencev, med njimi številni delavoljni podjetniki, ki bi se radi, pa se ne bodo mogli. Ampak to so itak tisti kronično nezadovoljni, ki se bodo že kako znašli pri homeopatih, vračih, pri starih mamah ali pa z nakupom cepiva (iz druge roke ali tretjega sveta) po spletu. Kako bodo zakomplicirali vrstne rede za cepljene (po starosti ali kroničnih boleznih), bomo še izvedeli, ker je to zdaj po načelih na novo vpeljane vojaške medicine strogo zaupno. Pa naj še kdo reče, da nimamo sreče s temi, ki se delajo, da nam vladajo najbolje na svetu.



In ker smo ravno pri osamosvojiteljih: na začetku je res kazalo, da nas peljejo proti Švici. Takoj po Trstu pa so zavili v nasprotno smer. Zdaj so nekje na vzhodni meji med Madžarsko in Romunijo in ne vemo, ali gremo proti Transilvaniji ali Ukrajini. Meje na morju po 30 letih nimamo, ribiči nalovijo za en švoh teden rib, kanal Jernej je natančno taka ruševina, kot je bil pred 30 leti, Marino Portorož so izpraznili, namesto jaht vanjo nameščajo plavajoče apartmajske škatle, slavni Grand hotel Metropol je hrvaški in že leto dni zaprt, Kempinski Palace je prenovljen, ampak k sreči v rokah srbskega megamogotca, zato je trenutno edini praznično okrašen portoroški hotel (v Počivalškovih je tema, da ni videti pajčevine).

Hotel Belvedere in Marina v Izoli sta ruska. Delamarisa, ladjedelnice, Mehanotehnike in Ribe že dolgo ni več, velike izolske parcele s krokarji čakajo na dovoljenja za beton in milijončke, Intereuropa se utaplja s Pošto, Bavčarjev Istrabenz je izpuhtel, Banka Koper je vatikansko-italijanska, Adriatic Slovenica je zdaj Generali, Luka Koper še miga, ampak že čuti srbeče madžarske prste. Vinakoper je le začasno v lastninskem hladilniku, Tomosa ni več, Cimos je italijansko razpoložen za odpuščanje.

Železniška in avtobusna postaja sta v Ljubljani in Kopru taki, kot sta bili v Jugoslaviji. Stiske z vodo prav tako. Cesto so resda pripeljali do Kopra in prestavili obalno cesto v predor, ampak na obali ni nove plaže vsem čudovoditeljem navkljub. Ceste so v Istro pripeljale pločevinasti zamašek. Iz Ljubljane do Kopra ni potniškega vlaka, do Trsta še manj. Adrie Airways ni več, kajne, gospod vizionarski minister Zdravko. Vlaki in tovornjaki bodo zadušili Ljubljano. Na železnice prihajajo tuji gospodarji, prav tako na drugi tir, ki ga v 30 letih in s tako vnemo niso utegnili zgraditi.

Slovenija postaja priložnost. Ampak samo za tiste, ki so se že zdavnaj cepili s pravim cepivom. Vse drugo je opereta za pol groša, v kateri ne veste, ali fini gospodje posnemajo ulične razbojnike ali pa čisto nasprotno – ulični razbojniki posnemajo fine gospode. Takšna je »osamosvojitvena« parada. In to res že 30 let.