Pridem tudi jaz? Ne, ti ne!

Ker imam dva soseda, ki sta kar vplivna strica, eden z belo brado, drugi s popolno dikcijo dobrega moža, sem si v pismu Božičku zaželel, da bi jima on naročil, naj mi sosed Milan (100 metrov od domače hiše) ali sosed Tomaž (nekaj sto metrov stran), eden ali drugi, pošlje čisto majhno kuverto, v njej pa najbolj preprost in skromen listek z naslednjim pričakovanjem: »Vabimo vas na cepljenje proti koroni 15. januarja (rezervni datum 29. januarja), ob 9.45 v vaši ambulanti. Potrdite prihod!«
Kakšen optimist, kaj!

O božičnem darilu sem začel sanjariti, ko sem zvedel, da so Britanci že pred tednom dni z iglo pičili Williama Shakespeara (pa ne tistega pokojnega, ampak še živega soimenjaka). Če so rahlo okosteneli, konservativni Britanci prehiteli redoljubne prvake Nemce, če so cepivo odobrili celo Mehičani, Savdijci, če danes cepijo v zatrumpanih ZDA, potem smo ostali res daleč zadaj. Za kačami, pravijo Primorci.

Nemci so sicer skušali popraviti vtis in so javnosti razkrili strogo nezaupen, nemško natančen načrt in strategijo cepljenja. Domače cepilce sem vprašal, ali pridemo tudi mi (vsaj jaz) na vrsto. Ne, ti ne, so mi odgovorili v duhu znane italijanske popevke. Zato sem Božička nemalo zaskrbljen prosil za posredovanje pri sosedovih stricih.

Vprašal sem jih, ali so sestavili prednostne liste, na katerih bodo poleg imena tudi datum in ura ter kraj vboda v ramo. Bom moral čakati na mrazu in dežju, ali pa bo treba počakati do poletja, ko nas bodo tako in tako prekužili po naravni poti (če bog da, brez posledic)? So določili cepilna mesta, podučili zdravstvene skupine in jim določili dnevno normo, so naročili hladilnike ...? V agenturi za preiskavo zdravstvenih zvijač smo na hitro sešteli, da analiza cepljenja za (povsem rutinsko) gripo ne ugotavlja ravno hitrostnih rekordov. Če so za 200.000 cepljenih proti navadni influenci porabili dva meseca, potem bodo za milijon zahtevnejših cepljenj potrebovali vsaj deset mesecev. Hja, ampak spomladi bodo Slovenci hoteli na svoje otočke in v dalmatinske uvale. Brez potrdila, da so bili »imunizirani«, pa ne bodo prišli niti do Vrhnike. Tako vsaj kaže današnja meteo-virusna napoved.



Če bodo torej hoteli cepiti vsaj pogumnejšo polovico Slovencev, potem bi morali v enem cepilnem centru obdelati po 80 ljudi na dan (vsakih pet ali šest minut eden) in zagotoviti 200 cepilnih centrov, to pomeni milijon cepljenih (dvakrat) v petih mesecih. Če bo cepilnih mest 60, kolikor je zdravstvenih domov, bodo potrebovali več kot leto dni. Torej nima niti smisla kupovati toliko cepiva, ker ga bo takrat potrebovalo bistveno manj ljudi.

Kaj pa, če bi si Slovenija za vsaj nekaj mesecev privoščila kratko vrnitev v lastno zgodovino? Pred 48 leti je Jugoslavija v treh mesecih cepila 18 milijonov Jugoslovanov proti črnim kozam. Tako »nesposobna« je bila pred pol stoletja ta (bojda komunistična in fuj) država! Vsi smo se cepili, da smo dobili rumeno knjižico, če smo hoteli po kavbojke ali kavo v Trst.

Edini, ki nas lahko zdaj rešijo cepilne dileme, so Hrvati. Če nam bodo oni postavili cepilni pogoj za obisk lepe njihove, bodo še najbolj prispevali k temu, da bomo pravočasni cepljenci, ali pa ostali cepci na kvadrat.

V Kopru se je zbudil bivši župan Boris Popovič, ki ga ima znani Buldožer raje kot faraona. Popo hoče z referendumom dokazati, da ga Koprčani podpirajo pri njegovih parcelnih in nebotičniških saltih mortale. Ko je bil še nerazdružljiv prijatelj z Milanom Mandarićem, mu je omogočil, da bi na veliki Toncity parceli po veljavnih prostorskih načrtih lahko zgradil več poslovnih in stanovanjskih blokov. Potem sta se Mandarina in Popo zdribljala, kar je med faraoni menda običajna praksa. In Popo je v času svojega pontifikata na vrat na nos, meketaje (beseda, ki jo uporablja sam za take primere) prepričal svetnike, ki so zazidljivo zemljišče sredi Kopra spremenili v park.

Alešu Bržanu je postalo v hipu jasno, da si občina takega oslovskega šaha in sodnega stroška ne more privoščiti, saj bi v vsaki pravni državi lastnik odvzetega zazidljivega zemljišča iztožil odškodnino, ki bi jo plačali preostali – cepci. Župan Bržan je zemljišču vrnil zazidljivost, faraon pa Koprčane vnovič prepričuje, kako bi on na tej parceli imel raje park in (s pomočjo prijateljev, seveda) gradil 300-metrski »neboder« (srednjeevropski Burdž Kalifa).
Še Jurčiču (Josipu) bi se milo storilo.