Spim, torej sem

Od časa do časa me ponoči tlači mora, vedno po istem vzorcu: znajdem se na preizkusu znanja v gimnaziji ali na faksu in stvari razumljivo ne gredo gladko, kot bi morale, saj je od šolskih dni preteklo kar nekaj deset let in moje znanje je dodobra načel zob časa. Ko se zjutraj končno zbudim, mi slabo voljo prežene olajšanje ob spoznanju, da je šlo le za sanje.

Spanje je stanje zmanjšane aktivnosti, ko se z zaprtimi očmi slabše ali sploh ne odzivamo na okolico, se pa, za razliko od kome, lahko hitro zbudimo. Možgani so v snu aktivni, kar najpogosteje spremljamo z beleženjem njihove električne aktivnosti z EEG-aparatom. V spanju se v elektroencefalografskem zapisu pojavi posebna oblika električnih signalov, imenovanih spalna vretena, ki so poseben nevrološki poklon Trnuljčici, ki jo je v stoletni sen pahnila nesreča s kolovratom. Potreba po spancu se s starostjo spreminja: novorojenček spi od enega do drugega podoja, skupno šestnajst ali več ur na dan, v prvih mesecih življenja pa predvsem moškim potomcem miren sen kratijo trebušni krči, za kar mora poskrbeti skrbni oče z rednim crkljanjem dojenčka v položaju letečega Supermana.




​
​Majhni otroci se zbujajo zelo zgodaj, in ker še ne znajo ločiti med delavniki in dela prostimi dnevi, je razumljivo, da so bile že v socializmu v nedeljo zjutraj na televiziji risanke, da so se izmučeni starši vsaj enkrat na teden lahko naspali. Z nastopom pubertete pa otrok naenkrat ne zmore več zgodaj vstati in kar nekaj vpitja je potrebno, da najstnika ob zori spravite iz postelje. Nekatere šole so mladostnikom celo prilagodile urnike in s premikom začetka pouka na poznejšo uro dosegle izboljšanje šolskega uspeha. Ko zaključimo šolanje in gremo v službo, postane jutranje vstajanje rutina, ki jo nekateri blažijo z dremanjem na delovnem mestu. Ob vpisu na univerzo za tretje življenjsko obdobje pa kot majhni otroci spet začnemo vstajati, ko zapojejo ptički.

Tretjino življenja prespimo, zato je dobro imeti dobro posteljo, kar je postala oglaševalska mantra prodajalcev spalnih sistemov, pametnih postelj oziroma modrih modrocev. V spanju gre naše telo skozi številne spremembe: v REM-fazi, ko nam pod spuščenimi vekami sunkoma trzajo zrkla, se srčni utrip in hitrost dihanja pospešita, lahko se s krvjo nespodobno napolnijo tudi spolovila, v neREM-fazah pa je dihanje redno, počasno, prav tako se upočasni delovanje srca, pa še nespodobnost uplahne. Ko v spanju naš razum izpusti uzde omike, postanemo sproščeni, prelestne lepotice smrčijo kot kočevski medvedi, olikani intelektualci pa spuščajo orkanske vetrove. Mesečniki sredi noči vstajajo in hodijo okoli, otroci v grozi kričijo zaradi nočnih strahov, spet drugi se lahko ob dveh zjutraj začnejo odpravljati v šolo, nekateri si celo sredi noči v snu pripravijo zajtrk – a nočnega početja se zjutraj ne spomnijo.





Zjutraj se zbudimo spočiti le, če je bil spanec nemoten. Zato je najbolje iti s kurami spat, predvsem pa v posteljo ne smemo nositi računalnikov in drugih zaslonov, saj modra svetloba, ki jo oddajajo, zavre izločanje melatonina, hormona, ki uravnava dnevno-nočni ritem in tako onemogoči, da zaspimo. V snu se lahko pojavijo zdravstvene težave: nekaterim ljudem se zapro dihalne poti, kar privede do zmanjšane zasičenosti krvi s kisikom in posledičnih težav s celodnevno zaspanostjo, ponavljajočimi glavoboli, motnjami koncentracije, boleznimi pljuč in srca ter debelostjo. V otroštvu se z napadi v spanju lahko pojavijo določene oblike epilepsije. A ni hujšega, kot je smrt v zibki, ki vsako leto v Sloveniji vzame nekaj otrok in to večinoma ponoči. Verjamem, da po tako grozljivi izkušnji nikoli več ne moreš brezskrbno zaspati.

Najzanimivejši stranski učinek spanja so sanje. Ljudje, ki se zbudijo iz REM-faze spanja, pogosteje poročajo o sanjah; nedavno so z EEG sanje umestili v zadajšnje dele možganske skorje. Še vedno pa niso pojasnili, zakaj v sanjah ne moremo zakričati in zakaj letimo, padamo ter sanjamo kontrolke in izpite. Zato kljub temu da se z motnjami spanja v zadnjih desetletjih intenzivno ukvarja medicinska veja somnologija oziroma spanjeslovje, vedeževalcem kruha gotovo ne bo zmanjkalo.

V četrt stoletja poklicne poti so mi spanec najbolj kratila dežurstva na infekcijski. Sprva že tri dni prej nisem trdno spal, kot veverica sem se zbujal in živčno premetaval po postelji, med samim dežurstvom potem nisem niti zatisnil očesa, po zaključku pa mi je ob utrujenosti tako odleglo, da me je žena nekoč našla doma na kavču, kako sem sredi belega dne pri na stežaj odprtih vratih v plašču in čevljih na kavču olajšano smrčal kot medved.

A če smo že pri vevericah in medvedih, moram priznati, da zavidam živalim, ki so zmožne zimskega spanja, saj telo spravijo v posebno, človeku nedosegljivo stanje. Telesna temperatura pade le na nekaj stopinj, vsi procesi v telesu se upočasnijo, a celicam to presenetljivo ne škoduje; še več: nekatere živalske vrste imajo ravno na račun zimskega spanja precej daljšo življenjsko dobo. Si pač vzamejo time-out, ko življenje postane nevzdržno, in spet zaživijo, ko se razmere uredijo.

Kljub temu da me v spanju včasih tlačijo more o kontrolkah in izpitih, pa pogosto živo sanjam o ljubih mi ljudeh, ki jih več ni. Takrat se zbudim dobre volje in ta me nato spremlja skozi ves dan. Če pa noč mine brez sanj, me v dobro voljo spravi naš maček, ki sicer spi tudi po dvajset ur na dan, a se najraje crklja med peto in šesto zjutraj in tako poskrbi, da nikoli ne zamudim v službo.

***

Marko Pokorn je dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.