Jurček in lisička za nasmejana lička

Vsako leto se v drugi polovici avgusta v meni prebudi pradavni nabiralski nagon. Takrat spremenim način hoje po gozdu, saj, namesto da bi se prešerno oziral po krošnjah dreves, občudujoč žgoleče ptice, s srepim pogledom kot Schwarzenegger v Terminatorju motrim podrast, prežeč na belkaste odseve betov ali okroglaste oblike klobukov: skratka, začne se sezona nabiranja gob.

Roko na srce, v duhu od mame podedovane previdnosti nabiram le jurčke in lisičke in se drugih gob, ki bi jih potencialno lahko zamenjal s pogojno užitnimi, neužitnimi ali strupenimi, ne pritaknem. Jih pa občudujem. Gobe so vseh oblik in barv, nekatere potemnijo, ko jih prerežeš, druge počijo, ko stopiš nanje. Imajo slikovita imena in obraz svaka, filozofa in klasičnega filologa, se ob omembi zelene mušnice hudomušno namuzne, saj njeno znanstveno ime (Amanita phalloides), v klenem slovenskem prevodu pomeni, oprostite izrazu, kurcoliko mušnico.

A šalo na stran, vsako leto strupene gobe v bolnišnico pripeljejo nekaj deset ljudi, koga napačna prepoznava gob stane tudi življenje. In kar nekaj zgodovinskih osebnosti so strupene gobe spravile na oni svet. Po nekaterih virih je presvetli Buda umrl zaradi zastrupitve z gobami, rimskemu imperatorju Klavdiju naj bi glede na navedbe nekaterih kronistov Agripina servirala kurcoliko mušnico, prav tako je zaradi strupenih gob osirotel fizik Fahrenheit, ki je Američanom zapustil čudne stopinje za merjenje temperature. Gobe namreč vsebujejo številne strupe, ki lahko prizadenejo različne organe v našem telesu. Amanitin zelene mušnice uniči jetra, včasih še ledvice, strupi drugih gob vplivajo na prebavo, zavest, živčevje in delovanje srca. Temu primerna so tudi imena nekaterih med njimi: gotovo bi vas v restavraciji oblil mrzel pot, če bi na jedilniku zasledili bljuvno golobico, pogubni dežniček ali vražji goban, precej lažje bi po goltancu spravili obrobljeno kučmico, ki pa je, kljub nedolžnemu imenu, ki vključuje pomanjševalnico, ravno tako pogubna.

Seveda kraljestvo gliv poleg kulinarično in usodno zanimivih gob vsebuje tudi vrste, s katerimi se srečujemo v medicini. Med najbolj razširjenimi glivami so kvasovke, latinsko imenovane Candida. Kvasovke najdemo v prebavilih in drugih sluznicah v telesu, dobro se počutijo tudi med prsti na nogah. Pri dojenčkih naredijo bele obloge na ustni sluznici, ki jim rečemo soor. Lahko pa kvasovke, predvsem pri novorojenčkih in osebah, ki imajo imunsko pomanjkljivost ali telesne vsadke, povzročijo resne okužbe krvi ali notranjih organov, katerih prepoznava in zdravljenje za zdravnike predstavlja poseben izziv. Še nevarnejše so plesni, ki se skoraj izključno pojavljajo pri imunsko oslabelih bolnikih, predvsem tistih po presaditvi kostnega mozga in onih z različnimi vrstami krvnega raka. Za zdravljenje hudih glivnih okužb imamo zdravila, ki navadno delujejo šele takrat, ko si med boleznijo bolnikov imunski sistem tako opomore, da se lahko kolikor toliko učinkovito spopade s plesnivim povzročiteljem bolezni. A glive niso le škodljive, bukov ostrigar vsebuje spojino, ki spodbuja delovanje imunskega sistema in se kot prehranski dodatek uporablja za preprečevanje okužb dihal, določene vrste kvasovk pa uporabljamo kot probiotike. Mojemu kolegu, znanemu strokovnjaku za bolezni prebavil pri otrocih, je s kvasovkami iz ajde uspelo zvariti celo brezglutensko pivo, v katerem lahko v poletnih mesecih brezskrbno uživajo bolniki s celiakijo.

Gobe imajo poleg kulinaričnih ter medicinskih tudi literarni in celo svetopisemski pomen. Če o nekom rečemo, da je šel po gobe, praviloma ne pričakujemo, da se bo kmalu vrnil domov s polno košaro jurčkov. Marsikomu je pri dejstvu, da je šel po gobe, botrovalo to, da je vse življenje pil kot goba. Če se nekaj zelo uspešno množi, to navadno primerjamo z rastjo gob po dežju. Goba se pojavi tudi v Svetem pismu, saj je dal vojak Kristusu na križu piti v kis pomočeno gobo. Kresilno gobo, ki so jo včasih uporabljali za prižiganje ognja, je, skupaj z brusi, tovoril znani slovenski špediter Martin Krpan. Iz otroštva pa mi je v spominu ostala lesena goba, ki je bivala v škatli s šivalnim priborom, in smo jo bolj ali manj uspešno uporabljali za krpanje lukenj na nogavicah.

Po gobah je dobila ime tudi gobavost oziroma lepra, nalezljiva bolezen, pri kateri kožne spremembe spominjajo na trhli, gnijoči del gobe. Bolezen, ki ni zelo kužna, se prenaša ob dolgotrajnem stiku z bolnikom. Znana je od pradavnine, opisana v Svetem pismu ter Hipokratovih zapisih. V Evropo so jo zanesli križarji, v naših krajih je bila razširjena v srednjem veku, leta 1280 so v Ljubljani na Rožniku (!) odprli prvi leprozorij, kjer so, ločeno od preostalega sveta, životarili gobavci. Problem gobavosti je v naših krajih enkrat za vedno rešila kuga, ki je leta 1348 po katastrofalnem potresu na Koroškem zdesetkala prebivalstvo Kranjske, med njimi ji je podlegla večina gobavih bolnikov.

Predzadnji konec tedna v septembru mi je, skladno z napisanim, vsakodnevni sprehod po gozdu, kjer se uredijo misli, minil v oprezanju za jurčki. Ta dejavnost navadno ni nič kaj nevarna in jo priporočam vsakomur, saj je edino, kar se lahko zgodi, to, da nabereš več klopov kot jurčkov. Če nehote prekrižaš pot medvedu, pa strokovnjaki polagajo na srce, da ohraniš mirno kri, in, kot rečejo bratje južni Slovani, glumiš gljivu.

***
Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik