V nadaljevanju preberite:

Ko vladajoča politika, ki že desetletje mešetari z megalomanskimi gradbenimi projekti ter prelivanjem javnega denarja v faraonske načrte, gradi predvsem lastno oblastno-finančno mrežo, prezre temeljne varnostne varovalke in se po spodleteli taktiki sprenevedanja vrže v stampedo iskanja grešnih kozlov – potem je množičen in nepopustljiv odziv javnosti povsem sorazmeren. Kar preseneča, je, da se okolje, za katero so že mnogi mislili, da ga je povsem preplavil cinizem in konformizem, odzove natanko tako, kot od njega pričakujejo učbeniki demokratične teorije. Odziv srbske mladine je normalen. In prav to je tisto, kar najbolj šokira in bržkone tudi skrbi tiste, ki se pohujšujejo nad njim.

Podobno bi lahko rekli o odzivu ljubljanske kulturne elite spričo Jankovićevega pisma podpore Vučiću. Razkol, ki se je okoli tega zgodil med županom in levoliberalnimi mnenjskimi voditelji, ne bi smel presenečati. Županova politika je namreč precej oddaljena od vrednot pluralizma, državljanske participacije, transparentnosti, vladavine prava, feminizma, okoljevarstvene rigoroznosti in kar je še deklariranih načel prosvetljene progresivne agende. Normalno je, da bodo osebnosti, ki se javno zavzemajo za te demokratične vrednote, prej ali slej trčile ob katero od županovih politik, dejanj ali besed. A podobno kot v Srbiji nas preseneča ravno to, da je dejanje sprožilo normalen učinek.

Čeprav je polemika v Ljubljani le bleda senca resničnega pretresa v Srbiji, je v marsikaterem pogledu bolj presenetljiva. Množične demonstracije urbane mladine proti Vučiću niso novost. Javen, malodane enoglasen protest ljubljanskih intelektualnih in kulturnih elit proti županu, vključno z bojkoti in napovedanimi demonstracijami, pa je nekaj, česar nismo bili vajeni.