Slovenija bavbav

Ljudje se sila radi primerjamo. Kdo je boljši od nas, po kom naj se oziramo. Velikokrat so drugi tisti, ki si želimo postati. Še pred nekaj leti je slovensko politiko združevala ambicija, da postanemo »druga Švica«. Mnogi, ki so glasovali za izstop Velike Britanije iz EU, imajo za cilj, naj se Otok prelevi v različico Singapurja. A vsa tekmovanja, dejanska in namišljena, imajo veliko težavo. Namreč, da niso vsi tekmovalci tudi zmagovalci. Včasih te drugi prehitijo, kar ustvari temelj za še eno možno vrsto primerjave. Glede na koga si nazadoval? Kateremu dnu si se približal? Ni težko videti, da prav takšne primerjave prinesejo na plan marsikaj, za kar bi bilo bolje, da bi ostalo skrito. Tako so v Veliki Britaniji že več mesecev zgroženi, da jih prehiteva – Slovenija.

Težko je pisati zgodovino nečesa, kar šele poteka. Ampak če je že treba kazati s prstom na začetke, med prvimi je o slovenski primerjavi pisal Financial Times, in sicer septembra 2022. Tam smo lahko brali o tegobah najrevnejših britanskih gospodinjstev: »Daleč od tega, da bi zgolj izgubila stik z zahodnoevropskimi vrstniki … lani so imela 20 odstotkov nižji življenjski standard od gospodinjstev v Sloveniji.« Časnik je prinesel tudi črnogledo napoved: »Glede na sedanje trende bo povprečno slovensko gospodinjstvo do leta 2024 v boljšem položaju od britanskega, povprečna poljska družina pa ga bo prehitela še pred koncem desetletja.«

Da bo Slovenija kmalu bogatejša, v povprečju, od Velike Britanije? Kako nezaslišano. Predvsem pa, kako fascinantno, enako fascinantno kot kakšna grozljivka. Junija letos je ideja že prodrla v konservativni časnik The Telegraph in kolumno, ki jo je napisal Daniel Hannan, baron (se pravi lord) Hannan of Kingsclere. Ta je ne samo nekdanji evropski parlamentarec, temveč tudi, presenetljivo, že nekaj let svetovalec britanski vladi za zunanjo trgovino. »Slovenci nas prehitevajo in Poljaki niso daleč odzadaj,« je zapisal. Da bi bila primerjava res nazorna v svoji grozoti, je članek spremljala fotografija s svarilnim napisom: »Slovensko glavno mesto Ljubljana: povprečnemu slovenskemu gospodinjstvu bo že kmalu šlo bolje od britanskega«.

Ko se znajdeš v vlogi bavbava, težko ostaneš nepristranski. Zato bom raje navedel odziv, ki ga je na omrežju X, nekdaj twitterju, zapisala ameriška profesorica slovanskih korenin Magda Romanska z Univerze Harvard. »Ta občutek večvrednosti, neločljive upravičenosti do boljšega življenja, kot ga imajo 'Slovenci in Poljaki', je osupljiv in kaže na odnos zahodne Evrope do vzhodne Evrope, enako vrsto imperialne občutljivosti, ki je vodila rusko invazijo na Ukrajino: mešanico zagrenjenosti, zamere in zavisti. 'Kako si drznejo živeti bolje od nas?'«

Takšen občutek večvrednosti v odnosu do Slovenije in Slovencev seveda ni nič novega. Priznati pa je treba, da je v enaindvajsetem stoletju veliko bolje skrit kot v preteklosti. Denimo v devetnajstem stoletju, ko je bil takšen pogled dodobra zažrt v še en zahodnoevropski jezik, v nemščino. Dovolj je, da prelistamo Leksikon nemških pregovorov (Deutsches Sprichwörter-Lexikon), ki ga je v Leipzigu uredil Karl Friedrich Wilhelm Wander. V petem zvezku (iz leta 1880) tako najdemo šarmantno dunajsko rečenico: »Wenn am Galgen hängt aner, ist's a Kraner; wenn am Galgen hängen zwa, ist's a Kraner und a Slaf; wenn am Galgen hängen drei, ist a Böhme a dabei.« Če na vislicah visi eden, je Kranjec; če na vislicah visita dva, sta Kranjec in prebivalec Moravske; če na vislicah visijo trije, je zraven tudi Čeh. Že v četrtem zvezku tega leksikona (iz leta 1876) pa je zapisana stara nemška modrost: »Mit der Sau (Save) beginnt die Sauerei.« Pri Savi se prične svinjarija.

Posledice poplav v občini Gornji Grad. FOTO: Blaž Samec

Takrat seveda Slovenije še ni bilo, ampak predsodki niso bili omejeni zgolj in samo na vojvodino Kranjsko in njene prebivalce. Veliko jih je bilo tudi na Južnem Štajerskem, kot se je takrat reklo območju s pretežno slovenskim prebivalstvom. Zlasti veliko zlobe je doživljala Slovenska Bistrica (nemško, Windisch Feistritz), kjer je že ime kraja povedalo, da je večina prebivalcev bila slovenskih korenin. Kot na strani 87 pravi potovalni vodnik po avstrijskem cesarstvu izpod peresa Rudolfa von Jennyja (druga izdaja četrtega zvezka je izšla na Dunaju leta 1836): »Tukaj je že vse zelo slovansko in zelo se pogreša nemško čistočo. Kraj je tako revno grajen, da je dal povod za pregovor: O miseria Feistritz!« Ali v besedah nemškega geografa ‎W. T. A. Zimmermanna (iz sedmega zvezka njegove študije o Evropi in njenih prebivalcih, Europa und seine Bewohner, ki je izšel v Leipzigu leta 1837): »Kraj je v deželi poznan zaradi svojih negativnih lastnosti: ni lep, ni velik, ni bogat, ni čist.« Še najbolj zabaven je star nemški pregovor, ki ga je narodni buditelj, politik, zdravnik, zadružnik in pisatelj Josip Vošnjak (1834–1911) zapisal v svojih Spominih (iz leta 1905): »Cillier Kinder, Tüfferer Wein, Prassberger Loden, wenn die gerathen, muss man sie loben.« Celjski otroci, laško vino, mozirski loden (vrsta tkanine), če že uspejo, jih je treba hvaliti.

Tako pa ostaja žalostno dejstvo, da Sloveniji tudi gospodarski, znanstveni, kulturni in športni uspehi ne prinašajo avtomatskega ugleda. Vsaj na zahodu so predsodki proti nam tako stari in trdovratni, da bo najbrž treba premišljenih naložb v oglaševalske akcije, da se bo to spremenilo.

***

Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.