(Satira) Policiste tepejo, mar ne

Še nikoli poleti nisem pojedel toliko slabega sadja kot letos. Breskve, melone, češplje ... trde, plastične, piškave in povsem brez okusa, da o marelicah in jagodah ne govorim. Je krivo vreme, suša, veter, toča, zmrzal, poplave, škodljivci, gnojila, slaba semena in sadike, so krivi trgovci, ki so sadje pripeljali iz Moldavije in z Marsa? Je kriva vsa ta prisilna pridelava, genska alkimija, trgovske, industrijsko-kmetijske špekulacije vseh vrst ...? Nekaj je jasno: odkar smo v EU, postaja sadje (pa ne samo sadje) iz leta v leto postopoma za kak odstotek bolj plastično.

Včasih so hodili tujci k nam in odkrivali rajske okuse sadja, zelenjave, mesa ... Zdaj hodimo mi kam na Balkan, v Bosno, Albanijo, Makedonijo, drugam po svetu in uživamo v nekdanjih, doma izgubljenih okusih.

Človeka spravi v slabo voljo novica, da so se v španskem mestecu Buñol pri Valencii do skrajnosti nemarno obmetavali s kakimi 130 ali 140 tonami zrelega paradižnika. Garač, ki se res trudi, da bi pridelal dobro hrano, si česa podobnega ne bi nikoli privoščil. Ljudje svinjajo sebe, kraj, okolje in predvsem – uničijo vsaj 130 ton dragocene hrane, ki bi gotovo prišla komu prav. Vedno sem bil proti norčevanju iz hrane. Še posebej ker je treba za kilogram boljšega paradižnika na tržnici odšteti tudi 4,5 evra.

No, pri tej oceni je vsaj nekaj spremenljivk. Prva: kaj je to dober paradižnik? Samo tisti, ki je kdaj poskušal sam pridelati (katerikoli) dober sadež, ve, da zares dober nima cene. Če so se Španci in njihovi turisti obmetavali z ničvrednimi, slabimi in morda gnilimi paradajzi, jih je treba vprašati, zakaj so jih sploh sejali, sadili, gojili, zalivali in porabljali energijo zanje.

Podobno je s policisti. Zakaj jih sploh imamo? Svoje čase smo spoštovali prav vse uniforme: mornarje in pilote, celo policiste in poštarje. Mornarjev in poštarjev skoraj ni več, policiste pa tepejo po tekočem traku. Prejšnji teden so jih bunkali razbijači nogometa, še pred tem so se nad uniformami izživljali mladi Romi. Toliko bolj je veselo, ker se potem po navadi zravsajo še ministri in politiki med sabo. Tepežkanje varuhov reda spominja na tiste plastične breskve brez okusa, zaradi katerih ljudem nemalokrat zavre v glavah.

Seveda se bo našel teoretik, ki bo pretepaško razpoložene navijače in druge veseljake opravičil kot upor marginalnih skupin proti neučinkovitemu in do skrajnosti sprevrženemu, nesposobnemu in zavoženemu družbenemu sistemu. Jasno – tepeži govorijo o koncu države, ki ne funkcionira več, ki omogoča prodajo plastične hrane, na celi črti izgublja nadzor, tudi nad pravico in redom.

Policisti so zato, da jih tepemo. Foto Jože Suhadolnik

Javno zdravstvo popušča, sodniki ne zmorejo odmeriti pravice, na koncu nas še policisti ne branijo več pred nasiljem, saj še sebe komaj rešujejo. Državne naloge vse raje prevzemajo iznajdljiveži: od vaških straž do številnih privatnih podjetij za poravnavo, zasebnih detektivov ali plačljivih stražarjev in varnostnikov. Pomagajo ti, če imaš denar. Kdor ima denar, lahko po mili volji biksa tistega, ki ga nima. Včasih tudi obratno. Ampak zmeraj se najde kdo, ki ima še več denarja in daljšo palico. Pretepaške ribe potem žrejo druga drugo. Povsem enako velja za odnose med državami: če gre za malo Slovenijo, so posamezni diplomati včasih vsaj diplomatsko še vljudni z njo, drugi pa niti vljudni ne več. Če imaš preveč denarja, lahko na festivalu mečeš tudi najokusnejše paradižnike. Nam potem za ozimnico ostane le še plastika z Marsa.

In kaj ima pri vseh teh zapletih s pravico, redom in tepenimi policisti kava? Za laične kavopivce je svetovna prestolnica kave Trst. Tržačani pa bijejo plat zvona, ker grozi, da se bo skodelica kave tudi pri njih podražila na dva evra. Pozno so se zbudili, saj so jo na hrvaški obali že zdavnaj računali po tri evre in tudi več. Kljub zasoljeni kavici se seveda ne morejo primerjati z nobeno iz kateregakoli kafiča na tržaškem Borznem trgu. V Trstu tarnajo, da se je kava v zadnjih dveh letih na trgu podražila tudi za dvesto odstotkov. Tako je to, ko se v vse človeške priboljške vtakne mafija. V prestolnici kave s cenami doslej niso pretiravali, zdaj pa celo njim grozi kavni zlom. Samo da se še Tržačani ne bi spomnili obmetavanja. S kavicami, na primer. Bognedaj! Še posebno ne v času tako pomembnih reči, kot je Blejski strateški forum, ko bodo s kavicami nadvse zavzeto reševali pokojne v vojnah, da o enotni Evropi niti ne govorimo.