(Satira) Bistvo je očem nevidno

Če smo se že razdelili glede tega, kdo je za Krampa in kdo za Vladimirja Vladimiroviča, če se dajemo glede tega, kdo naj nas zdravi: enoživke ali žabe, ali obstajajo virusi ali pa so čista izmišljotina, je sluz naraven pojav ali jo proizvajajo v severni Krampotaniji za eno od osi zla, gremo iz ledene dobe ali proti ledeni dobi, smo za Orbána ali za Urško, za partizane ali izdajalce, za Gazo ali za civilizirano oborožen svet, kaj bolj boli – ženski ali moški boks, potem se je bilo nujno treba soočiti tudi z zahtevno scenografijo, režijo in razuzdanostjo letošnjih olimpijskih iger, kar menda obvlada vsak krščen prvošolec.

Ko smo iz ušes sprali gnev, gnus, gnjavažo, gnoj, ki so ga izgnjavile njihove gnade na ta lahkotni, igrivi, veseli, zabavni, domišljijski, barviti, povsem drugače ustvarjalni, krilati in predvsem pogumno svobodni pozdrav igram (in ne ideologiji), smo naročili glavnemu štabu svoje najvišje kontrašpijonske agenture, naj vendar razišče mračno ozadje Makaronove zarote na Seni. Naši odlikovani in uspešno zamenjani agentje so kmalu razbrali, da gnjavatorji še nikoli niso videli Zadnje večerje v živo, da res ne vedo, zakaj so francoski revolucionarji sekali glave pogumnim kraljicam in zakaj jih niso raje sežigali na grmadah, kot to fino in pravično počnejo še zmeraj srednjeveški škofi z daljnovidnimi zvezdogledi in s čarovnicami, ki uživajo na metlah. Ples in petje so spremenili v greh, za katerega so imenitno skrili svoje pedofile, samostanske bakanalije, predvsem pa nadvse priročno zakrili civilizirane vampirje, ki se naslajajo v hektolitrih barbarske krvi.

Lisico in vrtnico je treba najprej udomačiti. Potem lahko govorimo o lepoti vrtnic. Foto David Goldman Afp

Prifarski Cigumigugodci so spljuvali gospo Gaga in lorda Lennona, še bolj bi tudi nobelovca Roberta Zimmermana (ker poje o plačilu s krvjo, o sedmih smrtnih grehih, o mrtvecu za dolar, o licenci za ubijanje, o topovskih kroglah, o mojstrih vojne, trkanju na nebeška vrata in podobni hereziji). Vsiliti nam hočejo razlago, da je glasbo, lepoto in ustvarjalnost treba razumeti z njihovimi besedami. Samo zato, ker še nikoli niso slišali, da moraš vrtnico udomačiti. Naši kontrašpijoni so namreč odkrili, da ves ta gnusni gnev zagotovo še ni slišal za Malega princa, ki je o teh dilemah povedal vse. Bistvo je očem nevidno, zato udomačene vrtnice še zmeraj bolje cvetijo na samotnih planetih, do katerih priletijo samo pogumni piloti, kot je bil Sveti-Exupéry.

Ne Tam Jahu pa je v minulem tednu dokazal točno tisto, kar smo v tej rubriki povedali že pred pol leta: če bi res hoteli obračunati z večnimi krivci in barbari, bi lahko že zdavnaj. Zdaj so tri šefe odpihnili v treh dneh. Že zdavnaj bi lahko dosegli zamenjavo talcev (še Slovenci znajo zamenjati tuje vohljune) in jim sploh ne bi bilo treba poslati 40.000 nedolžnih duš na oni svet. Če bi hoteli. Ampak. Zdaj je jasno, kako jim talci godijo. Mož zdaj jaha v tuje dežele, ker so ga na Kapitolu pohvalili, da je bog in batina (poudarek na batina). Kljub temu da ga je mama že ob rojstvu lepo opozorila: Ne tam jahu!

V Ljubljani bodo ohranili zeleno travo, regratove lučke in ščurke. Ampak samo v Tivoliju. Kaj pa druge zelenice po Sloveniji? Kaj pa spomeniška mesta? Smejo množice dvo- in štirinožcev lulati, kakati in bruhati po spomenikih, risati grafite po njih, jih stresati z decibeli, poditi lastovke in čuke iz gnezd, ribe iz morja, rek in jezer, neomejeno spuščati bencinski in drugi smrad? Kaj pa ljudje, smejo spati?

V Ljubljani bodo računali mejne nosilne vrednosti. Modra odločitev. V čem je Tivoli boljši od Fiese ali Pirana, denimo? Pa ne more na prepoceni razprodane slovenske avtoceste več kot milijon avtov v enem dnevu. Vsaka cesta, vsaka hiša, vsako kopališče, celo vsako pokopališče ima svojo mejno vrednost. Samo turizem je raztegljiv do nezavesti. Benetke, Barcelona in Tivoli zelo sramežljivo zapirajo vrata raztegljivosti. Župan v Portorožu se sramežljivo razglaša za junaka, ker si bo upal meriti decibele. Zaradi dembecilov.

Turistično relativnostno teorijo vam še najbolje razložijo Hrvati. Potem ko so jim nemški turisti očitali, da so tokrat res preveč zasolili račune, so jim Hrvati takoj pojasnili, kako pošteno se motijo: hrvaške cene so običajne in praktično nespremenjene, samo Nemci so iz leta v leto revnejši. Po hrvaških teorijah so Nemci letos precej siromašnejši. Slovenci pa so obogateli, zato ker lahko nosijo domače paradižnike, domača jajca in klobase že tako bogatim Hrvatom.