Denar in medalje so hitro pokvarljivo blago

Če bi ljudje vedeli, kako malo pameti vlada Svetu in odloča o njegovi usodi, bi jih zelo zaskrbelo. Tako mi je rekel znani Slovenec, ki kljub prepoznavnosti deluje kot tajni agent. Agentom se namreč očitno vse bolje godi. To upravičeno trdimo po zadnji slovenski špijonski aferi, o kateri ne vemo nič. Ampak zdi se, da niti tisti, ki bi morali kaj vedeti, ne vedo veliko več. Ali pa po špijonsko (ževedozakaj) molčijo.

Nazadnje smo zvedeli, da sta ruska špijona prejemala celo slovensko državno pomoč. In to zakonito, saj tedaj država še ni vedela, da imata poln hladilnik bankovcev. Bankovce sta hranila na hladnem, saj gre za nadvse hitro pokvarljivo blago. O tem denarju nihče ne pove ničesar. Informacije o njem so pristojne službe globoko zamrznile, kar dodatno potrjuje teorijo o njegovi pokvarljivosti. Druga zelo presenetljiva stvar v zvezi s prekaljeno tajno družino je, kako prijazno sta Rusom govorila o Sloveniji. Zadovoljna sta bila, da so Slovenci poskrbeli za otroka, ki so ju kontrašpijuni hoteli odpeljati v Argentino, da sta ju otroka redno obiskovala, da ju je lahko obiskoval celo drugi pripadnik ruske obveščevalne službe (zato, da so informacije krožile.) Na koncu sta dobila še ugoden popust pri dosojeni kazni. Skratka, v naslednjih nekaj letih lahko iz podobnih držav pričakujemo še veliko tajnih turistov, ki bodo govorili špansko s precej trdim ruskim naglasom.

Sploh pa je sodni postopek potekal nenavadno hitro in usklajeno med slovensko in ameriško administracijo. Ko so iz Ovalne pisarne sporočili, da bi radi imeli to družino v obliki menjalnih kuponov na letalu, je tudi povsem neodvisen slovenski sodni aparat presenetljivo hitro in učinkovito speljal postopek do ure natančno. Nihče ni oporekal obtožnici, ni izločil sodnika, nihče ni pozabil priti na obravnavo, vsi so sprejeli pošto z vabili na proces, sodniška kazen pa se je nenavadno natančno uskladila s prihodom in odhodom specialnega letala letalske družbe CIA. Tako smo se lahko še enkrat prepričali o neodvisnosti slovenskega pravosodja in lepotah špijonskega poklica. Rusi zato zdaj še z večjim veseljem zapirajo nove potencialno koristne talce. 

Ob vsem tem ne bomo nikoli zvedeli, kaj sta starejša člana rusko-argentinske družine pravzaprav počela. Sta samo inspirirala slovenske trole in Koprive, kako polniti spletne in druge medije, da bodo pravilno razumeli svet? Sta raziskovala Elesov jedrski program, ki bi lahko pomotoma in nehote razvil kakšno sevajočo konico dolgega dometa? Sta pripravljala vse jasnejši udar desnosučnih sil, ki bodo od znotraj sesule sovražnika? Možnosti je več. Ampak Slovenija se je vsekakor izkazala kot izjemno prijazno in tajnim turistom naklonjeno okolje. Slovenska hlapčevska duša se stopi vsakič, ko jo kak pripadnik velikega naroda pohvali, kako lepa in uspešna, da je.

Po medijskem pompu pred olimpijado sodeč, bi morali dobiti vsaj kakih 15 medalj. Ampak to je bilo še v začetku julija, ko je bil svet še kolikor toliko normalen in morje običajno toplo. Potem je en trener sklenil, da bo on sestavil kolesarsko ekipo po svojem »kdomikajmore« receptu, in naenkrat smo vnaprej ostali vsaj brez ene, če ne dveh medalj. Za tem se je zgodila otvoritev s štiriurnim prižiganjem ognja, zaradi česar je nad Slavolokom zmage in pod Eifflovim stolpom na metlah švigalo vse več čarovnic. Enkrat so bili krivi sodniki, ki so dodajali kazenske sekunde, drugič je bila kriva mreža na atletskem stadionu, tretjič je bila atletinja preslabotna, še najbolj pa so nas spravili ob živce kromosomi in dejstvo, da je celo Sv. Lucija do petka prigarala več medalj ...  Čast športno ponosnemu narodu so rešili Koprčani, če ne štejemo plezalke, ki pa ni s tega planeta. Še med rokometaši so štirje Koprčani.

Ampak razdalja med slavo in pogubo je komaj opazna. Napihovalcem zvezdniškega ponosa je zato pravo lekcijo odčital Michael Jordan (za vse čase najboljši smetar za žoge), ki je v karieri dvakrat osvojil olimpijsko zlato, imel več kot 50-odstoten met iz igre, zadel 32.292 točk, in je na vprašanje o skrivnosti svojih uspehov odgovoril s povsem neameriškimi in zdavnaj pozabljenimi olimpijskimi argumenti: »V karieri sem zgrešil več kot 9000 metov,  izgubil sem vsaj 300 tekem, 26-krat so mi igralci zaupali, da bom z zadnjim zadetkom prinesel zmago, pa se mi je met ponesrečil. V življenju mi je splodletelo znova in znova ... In mi je prav zato - uspelo.«