V kolumni preberite: 

V Fullerjevi noir klasiki Kraja na južni ulici na podzemni železnici nepomembni žepar mladenki izmakne denarnico. V njej ni le denar, ampak tudi mikrofilm z informacijami o jedrskem orožju, ki naj bi ga prenašalka predala komunistom. Če zdaj pomislite, da je film nastal leta 1951, na vrhuncu ameriške protikomunistične histerije, si lahko prestavljate, kako so v zrak skočili tako studijski šefi kot šef FBI J. Edgar Hoover in od režiserja zahtevali »korekcije« oziroma kar izločitev problematičnih prizorov. Mali niče Skip McCoy (igral ga je Richard Widmark) ni bil le moralo sporen lik, bilo mu je vseeno, če mikrofilm pride v roke rdečkarjem. Nezaslišano! Še več, bil je utelešenje individualizma in antiestablišmenta. Komuniste je morda celo sovražil (prej bi rekel, da do njih ni imel odnosa), kar pa ni pomenilo, da z njimi ne bo sodeloval. »Posloval bom z rdečkarjem, kar pa ne pomeni, da mu bom verjel,« stoično dahne v enem prizoru. V drugem ga poskušata zvezna agenta prepričati po patriotski liniji, češ, »če ne boš sodeloval, boš v enaki meri kriv kot ljudje, ki so Stalinu predali načrte za jedrsko bombo!«. Skipova reakcija na ceneni patriotizem (»Ali mi mahate z zastavo?!?«) je bila ena najdrznejših replik v ameriškem filmu za časa makartizma.​