V nadaljevanju peberite:

Ne sprejemam novoletnih resolucij, ne kakršnihkoli drugih obljub. Gre za plehke fantazije in kratkovidnost, ki z realnostjo nimajo nobene zveze. Pač pa sem se davno tega naučil, da je v potrošniški mentaliteti samo najboljše dovolj dobro, sploh ko imaš opravka, na primer s tehnično robo. Ali avtomobili.

Preveč je spominov na mladost, ko si nekako krpal denar in nazadnje kupil nekaj polovičarskega, nekaj, za kar si vedel, da ni tisto pravo, a si vseeno sprejel igro ter nabavil to in ono, potem pa preklinjal ves svet, ker si nenehno popravljal, imel opravka z mehaniki, ker tista stvar ni »stala« na tebi.

Lahko bi krivil socializem, tranzicijo in še kaj, a sem si nazadnje moral priznati, da sem kriv sam. Tudi v socializmu in med tranzicijo sem imel alternativo: ne kupi. Imam se za pogojno koleričnega človeka, ampak samo kadar je treba nekaj popraviti; ne komu drugemu – takrat sem vljuden in zadržan –, temveč kadar je treba sanirati lastno odločitev.