Produktivnost v zdravstvu

Na moje kolumnistične teze o (pre)majhni produktivnosti našega zdravstva sem dobil že veliko odzivov, v katerih marsikdo nizko produktivnost povezuje s premajhno delovno prizadevnostjo zdravstvenih delavcev, zlasti zdravnikov.

Tu bi rad takoj pojasnil, da v tako velikih in zapletenih sistemih, kot je zdravstveni, nizka produktivnost ni vprašanje delovne prizadevnosti posameznikov, ampak organiziranosti sistema kot celote.

Slovenci smo na splošno zelo delavni ljudje, naše nacionalne fantazmagorije temeljijo na obsedenem garanju za preživetje, naši nacionalni heroji s skrajnimi napori plezajo, smučajo ali kolesarijo po čim strmejših hribih. A kljub temu je naša nacionalna produktivnost razmeroma nizka, če jo izrazimo z BDP ali povprečnimi plačami in pokojninami ali pa denarjem, ki ga zmoremo na posameznika plačati za njegove zdravstvene potrebe.

Če torej kdo obtožuje zdravnike, da ustvarjamo čakalne vrste zaradi svoje lenobe, mora potem obtožiti lenobe in celo hudobije še vsakega državljana Slovenije, saj povprečna pokojnina, ki jo dajemo našim upokojencem, komaj zadošča za revno biološko preživetje, medtem ko naši severni sosedje svojim upokojenim staršem v povprečju primaknejo še za poldrugo pokojnino dodatka, kar poleg biološkega preživetja zagotavlja precej večje možnosti za lepo preživljanje starosti.

Smo torej zaradi opisanega nečednega odnosa do svojih upokojenih staršev vsi skupaj leni ali hudobni ali pa preprosto – nimamo, ker kljub delavnosti nismo produktivni.

Tako kot že desetletja nimamo v zdravstvu, katerega razvoj je politika ves čas namenoma zavirala pod raven, ki bi zadoščal za oskrbo vseh bolnikov. Ne iz kake posebne hudobije, ampak iz enega samega preprostega razloga: da v našem, razmeroma nizkem BDP zdravstvo ne bi preseglo deleža, ki bi načel druge vrste družbene porabe. Zato je politika namenoma zavirala produktivnost javnega zdravstva (investicije, zaposlovanje, načrtovano količino storitev) bistveno pod raven potreb bolnikov.

Po drugi strani pa je v strahu pred tem, da bi ob neizpolnjenih potrebah bolnikov vzniknilo vzporedno, samoplačniško zdravstvo, politika skrbno zavirala kakršnekoli večje zasebne pobude za gradnjo zdravstvenih kapacitet. Zato smo v poosamosvojitvenem času, ko je v mladi državi zavrelo od želja po podjetništvu, drugi Švici in klinikah za izvažanje medicinskih uslug, namesto novih klinik dobili politično sprejemljivejše dobavitelje državnih bolnišnic, ki so brez truda odnesli na stotine milijonov iz zdravstvenega sistema.

FOTO: Leon Vidic/Delo

In to za preproste logistične posle, ki so jih pred tem opravljali bolnišnični ekonomi in skladiščniki. En kamion epruvet iz Celovca in četrt milijona dobička! Namesto da bi v zdravstveni dejavnosti obogateli tisti, ki bi z razvojem novih in produktivnejših klinik, podobno kot v Avstriji ali Švici, dvignili razvojno in tehnološko raven zdravljenja, kar bi nam pri sedanji demografsko-zdravstveni krizi prišlo še kako prav, so naši vrli politiki raje omogočili obogateti zdravstvenim posrednikom za njihove enostavne skladiščniške posle, od katerih zdravstvo ni imelo nikakršnega razvoja in povečanja produktivnosti.

Vse to ne pomeni, da povečevanja produktivnosti zdravstva pri nas ni mogoče doseči, da bi zadoščalo za potrebe vseh bolnikov. Vendar se je treba za tak cilj v resnici odločiti – pri investicijah, kadrovskih načrtih, delovnih pogojih in predvsem pripravljenosti plačevanja vseh potrebnih zdravstvenih storitev.

Seveda je treba izračunati, koliko bi nas vse to stalo – tega trenutno še nihče ne ve. Šele ko bi to izvedeli, bi se lahko resno vprašali, kaj od naših želja v resnici zmoremo brez temeljitih posegov v organiziranost delovnih procesov v našem zdravstvu.

Spreminjati zadnje pa je zelo težko in dolgotrajno, saj je ljudi, vajene posameznih delovnih rutin, težko reorganizirati v precej drugačen način dela. To bi v našem zdravstvu, predvsem v bolnišnicah, zmogli samo izkušeni zdravstveni organizatorji, ki so se v uspešnih, tujih bolnišnicah že naučili voditi procese, ki močno povečujejo produktivnost – ne tako da še bolj obremenijo zdravnike, ampak da jim namenijo samo za tista opravila, pri katerih jih drugi zdravstveni delavci ne morejo nadomestiti.

Ko sem se pred leti pogovarjal s prof. Kerryjem D. Olsenom, enim od direktorjev klinike Mayo, o razlikah med UKC in Mayo kliniko, ga je najbolj presenetilo povsem različno razmerje med zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem. Na kliniki Mayo je na enega zdravnika zaposlenih skoraj 14 zdravstvenih sodelavcev, v UKC pa 4,5. To pomeni, da morajo organizatorji dela v UKC razmisliti o še marsičem in se marsičesa naučiti.

Seveda pa ni organizatorja, ki bi lahko pomagal reorganizirati bolnišnico v sistemu, v katerem vladajo poslovni nesmisli. Nobene logike ni, da bi bili dobički za neko manjšo operacijo kolena relativno večji od dobičkov za zahtevno operacijo na pljučih. Povsod je normalno, da so zahtevnejše in bolj ekskluzivne storitve tudi bolje vrednotene.

Če bi imeli v javnem zdravstvu vsaj osnovno poslovnost, bi zahtevnejše storitve prinašale večje zaslužke, zato bi direktorji bolnišnic zasebnikom prepuščali tisto, za kar bi presodili, da se ne izplača delati velikim bolnišnicam, ker bi te lahko bolje poslovale z zares zapletenimi in zato dražjimi posegi.

Potem tudi ne bi imeli naših sedanjih anomalij, ko so problem zasebniki, ki služijo z enostavnimi posegi, medtem ko zapletena zdravljenja prinašajo izgubo. Pri takih poslovnih nesmislih je govoriti o povečevanju produktivnosti zares brez pomena.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.