Kratka bolniška odeja

Glavni problem vladnega urejanja zdravstva se kaže v tem, da je celotna vlada najprej v javnosti vzbujala vtis, da je ureditev javnega zdravstva prioriteta, za katero ima minister neomejena pooblastila, vključno s finančnimi. Zdaj ko je minister naredil stomilijonski eksperiment, se je izkazalo, da bi denar bil problem. Ministrov eksperiment je ob predpostavki, da pri krajšanju čakalnih vrst (kar je osnovni javnozdravstveni problem) ne bomo gledali na denar, namreč popolnoma v redu. Vsi posegi, ki so bili plačani, so bili nujni – napotnice zanje so bile že zdavnaj napisane. Kdo pravi, da je neprimerno opraviti storitev bolniku, ki jo potrebuje? Ministrovi kritiki zdaj pravijo, da bi nekateri drugi bolniki še bolj nujno potrebovali zdravstvene storitve kot tisti, ki so jih dobili. Pravzaprav ministrovi kritiki na ta način trdijo, da naše javno zdravstvo ni zmožno poskrbeti za vse bolnike, zato se kar sprijaznimo s »triažo«. Če imaš bolezen, zaradi katere ti ne grozi takojšnja smrt, ampak samo dolgotrajno šepanje ali poslabšanje vida ali podobna invalidnost, se pač sprijazni z dolgotrajno bolniško ali pa plačaj samoplačniško. Ampak točno ta sistem smo imeli že do zdaj, kaj je potem smisel »reforme«?

Vendar nam je »eksperiment« poleg razvpitega dejstva o večji delovni in poslovni prilagodljivosti zasebnikov napram državnim zdravstvenim zavodom pokazal še nekaj usodnejšega, čeprav na nekoliko prikrit način. Pokazal je, da so stomilijonske »injekcije« pljunek v morje naših neizpolnjenih zdravstvenih potreb. Takoj ko se v javnem sistemu zmanjša neka vrsta, se vanjo postavijo tudi »samoplačniki«, ki so prej že obupali nad javnim zdravstvom in tudi zato vrste na videz niso nič krajše, kot so bile pred »eksperimentom«. To pomeni, da naš problem ni le kapaciteta javnih zdravstvenih zavodov, ki ne glede na denar ne zmorejo bistveno večje produkcije (tudi zaradi povsem nerazvitega upravljanja delovnih procesov). Še večji problem imamo s »finančno globino« neizpolnjenih zdravstvenih potreb – zato je bil stomilijonski eksperiment samo pljunek v morje –, koliko takih dodatnih »pljunkov« bi bilo potrebno, da bi to vplivalo na čakalne vrste? Zelo veliko, preveč za finančno zmožnost Slovenije, so očitno ugotovili nekje v vladnih krogih – po letu dni aplavdiranja vsaki ministrovi potezi. Ta ugotovitev se mi zdi bistvena za razumevanje hitrega koalicijskega ohlajanja do projekta zdravstvene reforme, za katerega je na začetku te vlade dobil minister vsa pooblastila in zagotovila.

Plebiscitarna podpora reformi zdravstva, a pesimizem glede zmogljivosti vlade

Medtem se je v vladnih krogih očitno zgodilo finančno razodetje o tem, da si neomejenega izpolnjevanja zdravstvenih potreb glede na naš BDP ne bi mogli privoščiti, tudi če bi naš javni zdravstveni sistem imel zadostne kapacitete. Pa jih nima in jih ob veščem zadrževanju novih zdravstvenih investicij še dolgo ne bo imel. Odprava čakalnih vrst je bilo glavno geslo zdravstvenega ministra, ki je v veliki meri pripomoglo k zmagi sedanje vladne koalicije. A zdaj so vladni finančniki končno dojeli, kar sicer že več let govorijo zdravstveni ekonomisti – da z našim BDP ni mogoče za javno zdravstvo zbrati toliko denarja, da bi z njim vsem zavarovancem ZZZS plačali vse obljubljene zdravstvene storitve, ko jih ti potrebujejo.

Odprava čakalnih vrst je bilo glavno geslo zdravstvenega ministra. FOTO: Jure Eržen/Delo

Za vlado bi bilo zato po svoje najlažje zamenjati ministra, ki s sebe ne bo mogel izbrisati predvolilnega gesla o odpravi čakalnih vrst. Ter ga zamenjati z nekom, ki bo vzbudil pozornost z neko povsem drugo zdravstveno zgodbo. Nekaj o socialni pravičnosti in o enakih bolniških nadomestilih za vse, saj imamo v postelji, predvsem bolniški, vsi enake potrebe – take zgodbe še vedno vzbudijo pozornost in bi morda do naslednjih volitev marsikdo pozabil, da je šlo v resnici za javno zdravstvo in odpravo čakalnih vrst, ki se zaradi uresničene enakosti pri bolniških nadomestilih niso skrajšale niti za milimeter.

Dušan Keber: Naše javno zdravstvo je spregledana svetinja v blatu

Lahko pa se vlada v resnici loti reorganizacije javnega zdravstva na način, ki bo upošteval dejstvo, da smo razmeroma revna država EU in moramo z denarjem, ki ga lahko zberemo, pazljivo izbrati in organizirati storitve, ki jih bodo brez čakanja deležni vsi, ki jih potrebujejo. Ob tem pa se je treba dogovoriti, kaj bo z drugimi storitvami? In kako doseči, da se prav vse slovenske zdravstvene kapacitete, vključno s poslovnim in organizacijskim znanjem zasebnih zavarovalnic, vključijo v reorganizacijo javnega zdravstvenega sistema. Na način, kot je minister začel »zavarovalniško vojno«, tega prav gotovo ni mogoče narediti. Če si zasebne zavarovalnice v poskusu preživetja mimo javnega zdravstva pridobijo samo desetino zdravstvenih delavcev za svoje »vzporedne« storitve, so zastonj prizadevanja medicinske in drugih fakultet za povečanje kadrovskih kapacitet v javnem zdravstvu. Zdravstvene storitve opravljajo ljudje in vsak ima mejo, ki je ni mogoče preseči.

Kot ni mogoče preseči finančnih meja, ki jih zmore posamezna država. Problem zdravstva je, da je zelo drago, a hkrati nujno. V nasprotju z avtomobili, kjer se človek lahko enako dobro pripelje na cilj ne glede na cenovni razred vozila, v zdravstvu ne obstaja »srednji razred«. Poznamo samo ustrezno in neustrezno zdravljenje, ki ga bogatejše države lahko financirajo za vse, revnejše pa odkrito ali prikrito segregirajo bolnike na tiste, ki ga dobijo, in na druge, za katere ni poskrbljeno. Pri zadnjih to povzroča, pričakovano, družbene konflikte – kot pri nas. Zato je resnična rešitev za urejeno zdravstvo predvsem – uspešno gospodarstvo. Pa naj mi, ekonomskemu laiku, oprostijo kritiki kapitalizma in gospodarske rasti, ampak če bodo oni ali člani njihove družine zboleli za katero od usodnih krvnih bolezni, ki so danes z naprednimi terapijami povsem ozdravljive, bodo brez dvoma pričakovali terapijo za četrt ali pol milijona evrov. Vsi naši bolniki to pričakujejo in prav je tako, ampak seštevek pomeni, da je naša zdravstvena odeja kratka. Če se jo potegne na enem koncu, zazeva na drugem. Najbolj nesmiselno je v tem iskati konflikt, težava je v resnici skupna in rešitev tudi.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.