Minister brez glasu (ljudstva)

Kot dolgoletni bližnji opazovalec zdravstvene politike sem pri vsakem ministru vedno znova pozoren na trenutek, ko spozna, da si z mehanizmi, ki so v njegovih rokah, ne more veliko pomagati pri udejanjanju večjih sprememb v delovanju javnega zdravstva.

Dramatične tiskovne konference ali reformne časovnice lahko, vsaj začasno, vplivajo na javno mnenje, a so brez učinka na praktično delovanje več kot trideset tisoč ljudi, zaposlenih v zdravstvu, ki živijo, ne glede na ministra, svoje utečeno, »normalno« poklicno življenje znotraj svojih bolnišnic, zdravstvenih domov, lekarn, ambulant, zavodov. Organizacija delovnih procesov v teh ustanovah pa je misterij, ki ga še noben minister ni znal zares dojeti, kaj šele obvladati na način, da bi se z usklajevanjem in boljšim izkoriščanjem kapacitet povečala produkcija javnozdravstvenih storitev.

Kar bi bilo seveda ključno, saj je ravno premajhna produkcija storitev (glede na naše potrebe) srž naših javnozdravstvenih težav, zato nastajajo vrste, nastaja velika gospodarska škoda zaradi dolgotrajnih bolniških odsotnosti, imamo nepotrebne invalidnosti in smrti. Zato tudi nastajajo vse anomalije, ki v delujočem javnem zdravstvu sploh niso mogoče, ker zanje ni interesa – od samoplačniškega trga storitev, ki bi jih sicer morala v predpisanih rokih zagotavljati ZZZS, do razvoja pravega, zavarovalniško podprtega vzporednega zdravstva.

FOTO: Leon Vidic/Delo

Vse to nas po bližnjici vodi v najslabšo možno obliko balkaniziranega zdravstva, v katerem bolniki po eni strani ne morejo zaupati obubožanemu in tudi strokovno sesutemu javnemu zdravstvu, po drugi strani pa vedo, da je za bleščečimi reklamami »privatnih klinik« in profesorskih nazivov skoraj nemogoče razlikovati med vrhunskimi, učinkovitimi terapijami ter med prodajanjem dragih »terapij« brez vrednosti za bolnika. Neredko ista klinika prodaja storitve enega in drugega tipa.

Bolnik v takem balkaniziranem sistemu ne trpi le zaradi težav svoje bolezni, ki bi se jim v resnici moral posvetiti, ampak ga pesti še dodatna negotovost, komu v trenutku največje nemoči zaupati svojo usodo in tudi finančno varnost sebe in svoje družine – v sistemu brez standardov in pravil.

A kot že mnogokrat rečeno, ni problem samoplačništvo, niso problem vzporedna zdravstvena zavarovanja, ki samo strežejo potrebam ljudi v stiski in na ta način celo prav dobrodošlo dokumentirajo, kje javno zdravstvo ne deluje. Če že politiki zaradi skrbi za lepo javno podobo niso pripravljeni jasno povedati, katere zdravstvene storitve naše javno zdravstvo zares zmore ponuditi bolnikom, katere pa na tihem izriva iz sistema (kot nekoč bele plombe v zobozdravstvu), bodo zasebne zavarovalniške police dober dokument za prepoznavo tistega, kar še spada v »obvezno košarico« javnega zdravstva, in vsega drugega, kar si mora bolnik zagotoviti in financirati mimo sistema, če se hoče v doglednem času in z najmanj zdravstvenimi posledicami rešiti svoje bolezni.

Zato bodo analitiki delovanja zdravstvenega sistema v prihodnje veliko koristnega ugotovili iz analiz novih zasebnih zavarovalniških produktov, saj ljudje s svojim denarjem ne bodo kupovali nečesa, kar bi bilo sicer dostopno znotraj javnega zdravstva.

Verjamem, da je v tem trenutku minister že izgubil upanje, da bo odpravil nedopustne čakalne dobe za vse deklarirane storitve javnega zdravstva. Lahko je govoriti, dokler človek ne pozna številk in nima vpogleda v realno moč ministra pri organizacijskih posegih v zdravstveni sistem. Vsak nov, še neizkušen minister na prvo žogo sicer računa, da bo dobil nekaj sistemske upravljavske moči, ko bo na čelo bolnišnic postavil »svoje pilote«. A po dolgotrajnih akcijah z zamenjavami nadzornih svetov vsak tudi ugotovi, da bolnišnice niso avioni, ki jim samo spremeniš ciljno letališče.

Naši javnozdravstveni zavodi so prilagojeni (organizacijsko, prostorsko, kadrovsko, procesno) na produktivnost, kakršno je desetletja narekovalo financiranje, ki ga je izvajal ZZZS. Ministrov »stresni test« je nazorno pokazal, da tudi nenadno zasipavanje z denarjem ne more bistveno povečati produktivnosti. Pa tudi tam, kjer so jo z izjemno vodstveno mobilizacijo povečali (kar vzdrži le za krajši čas), so se čakalne dobe skrajšale zgolj začasno. Potem so vrste kmalu spet napolnili tisti, ki bi bili sicer samoplačniki – zunaj javnega zdravstva.

Odprava čakalnih dob v sistemu, kot je naš, ni le odločitev za financiranje in izvedbo storitev bolnikom, ki so na trenutnih čakalnih seznamih, ampak tudi odločitev za financiranje in izvedbo storitev tudi tistim, ki so že obupali nad javnim zdravstvom in se zdravijo samoplačniško. Kar bi bilo seveda edino pošteno – da javni sistem izvede vse storitve. Pa to zmoremo – za vse storitve?

Verjetno ne, vendar si tega nikoli ne bomo javno priznali. Lažje se je prepirati, deliti, obtoževati. Toda že pogled na finančne projekcije, s katerimi nas ekonomski analitiki opozarjajo na neznosno naraščanje zdravstvenih stroškov v prihodnjih letih zaradi starajoče se družbe, razkrije kruto realnost – projekcije, ki se zdijo glede na naš BDP ekonomsko na robu vzdržnosti, so vse po vrsti delane za sedanji, bistveno podfinancirani zdravstveni sistem, s katerim nihče ni zadovoljen.

Zdravstva, ki bi vključevalo storitve brez izrivanja in segregacije bolnikov s čakalnimi vrstami, sploh ni v projekcijah in še manj v načrtih. Kot bi nihče ne verjel, da lahko postanemo ekonomsko dovolj uspešna družba, da bomo zmogli plačevati svoje, z geografijo pogojene želje po dostojnem zdravstvu, pokojninah, dolgotrajni oskrbi. Se znamo o tem sploh odkrito pogovoriti? Ali bomo na kritični točki raje spet menjali ministra in začeli nov retorični krog o zdravstvenih reformah?

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.