Prijazno vreme, neprijazna klima

Britanska centralna banka, Bank of England, je še zmeraj zelo vplivna ustanova. In to ne glede na to, da Združeno kraljestvo že dolgo nima več imperija, funt pa že dolgo ni več svetovna valuta. Še vedno pa ima ideje in besede. To se sicer velikokrat pozabi: ideje in besede lahko imajo vpliv tudi takrat, ko niso več podprte z argumenti moči, vojaške ali denarne.

To še najbolje ponazarja sam Mark Carney, guverner Bank of England. Njegove besede so zmeraj deležne velike pozornosti, deloma tudi zaradi njegove osebe. Je namreč Kanadčan po rodu, ki je študiral na Harvardu v ZDA in Oxfordu v Veliki Britaniji, delal na Wall Streetu za Goldman Sachs, nato služil kot guverner Bank of Canada, se pravi kanadske centralne banke, dokler ga ni premamila ponudba britanske vlade, naj to službo raje prevzame v Londonu.

Življenjepis, skratka, ki je še pred nekaj leti veljal za sanjski zgled, dokaz resničnega svetovljana in svetovno iskanega izvedenca – zares, tehnokrata. Danes so vsi ti pridevniki prej psovka kot pohvala. Ne nazadnje ni doktor Carney nič drugega kot »ekonomski migrant«, ki je iz »osebnega koristoljubja« zapustil svojo »domovino« in danes »diktira« denarno politiko milijonom ljudi, čeprav ga ti niso »nikoli izvolili«. Vsaj anglosaške »korenine« ima, vsaj to. Če si besede izposodimo od sodobnih populistov, dobimo zares grde opise.

Ampak nazaj k Carneyjevim besedam, ki pogosto odmevajo. Letošnje poletje se je v več guvernerjevih govorih pojavila zanimiva besedna zveza, ki je iznajdljiva, igriva in polna vsebinskih namigov. In sicer je pohvalil okrevanje britanskega gospodarstva v drugem četrtletju letošnjega leta, potem ko so rezultati v prvem četrtletju razočarali. Odražali naj bi, tako guverner, težko zimsko »vreme, ne pa ekonomskega podnebja«.

Vreme je pregovorno nestanovitno. Hitro se lahko izboljša in še hitreje sfiži. Podnebje, ki vreme določa, pa je nekaj, kar se spreminja precej počasi (to sicer velja tudi v času podnebnih sprememb – ne nazadnje je njihova precejšnja počasnost tudi kriva za to, da toliko ljudi zanika njihov obstoj). Vreme pa je tudi nekaj, kar vsi izkusimo na svoji koži – denimo če v nalivu pozabimo dežnik ali v pripeki klobuk.

In že ta dodatna oprijemljivost je vzrok, da Carneyjeva prispodoba tako odmeva. Z besedami manj spretni ekonomisti bi govorili, kot to počnejo že stoletja, o razliki med »kratkim rokom« in »dolgim rokom«. Čeprav še danes ni jasno, kako kratek je kratek rok – minute, ure, dneve, mesece, manj kot pet let? – in kako dolg je dolgi – leta, desetletja, stoletja? Splača se torej razmišljati o razliki med vremenom in podnebjem, tudi če nas ne zanimata meteorologija ali geografija, pač o njiju govorimo na ravni prispodob.

Sta sopara in sopuh v Sloveniji poleti 2018 zgolj vremenska pojava? Ali se spreminjata tudi slovenska politična in gospodarska klima?

Resnici na ljubo, slovensko podnebje ni bilo nikoli zmerno, čeprav je vreme velikokrat dajalo nasproten vtis. To sicer velja na obeh ravneh, kot prispodoba in kot dejstvo.

Ste se, denimo, kdaj vprašali, kako so tuji mediji poročali o Sloveniji, ko Slovenke in Slovenci še nismo imeli svoje države? Zlasti kot o prizorišču vremenskih ujm. Tako je denimo Journal de Genève 14. avgusta 1924 poročal o »katastrofi v Sloveniji«, o poplavah pri Polhovem Gradcu, ki so terjale veliko smrtnih žrtev.

Slovenska klima pa je znala biti neprijazna tudi v metaforičnem smislu. Denimo prav do ljudi, kakršen je bil Carney, se pravi uspešnih in premožnih tujcev, ki so bili tako predrzni, da so življenjsko srečo iskali zunaj kraja svojega rojstva. Tako pa v Sloveniji nismo nikoli prav zares cenili tujih vlagateljev, zlasti onih ne, ki so se pri nas tudi naselili. Takšna je, denimo, zgodba bratov Viljema in Armina Spitzerja, nemško govorečih podjetnikov, ki sta se v Ljubljano iz avstrijskega Gradca preselila leta 1912. V prostorih Kolizeja sta imela tovarno žganih pijač. Armin pa je bil s svojim fiatom 503 tudi eden prvih avtomobilskih dirkačev v zgodovini slovenskega športa.

Nista bila dobrodošla. Ko je eden od bratov maja 1919 šel na poslovni sestanek v Maribor, je to postala novica. »Pozor pred ljubljanskimi židi,« je pisal Mariborski delavec. Saj to so mu priznali, da je bil Ljubljančan. Že naslednje leto, julija 1920, je Slovenec zapisal takole: »Nemški čifut Spitzer, ki nima v Ljubljani domovinske pravice in tudi ni jugoslovanski državljan, ima na Gosposvetski cesti štev. 13 zalogo in izdelovalnico za alkohol, tj. po domače za šnops. Vsak pošten človek, ki ni ravno abstinent, mora biti proti takemu podjetju, ki našemu ljudstvu nudi strup vseh strupov.«

Pozor, članek s tako nagnusnim antisemitizmom je bil dolg in se je raztezal čez dve strani, začel pa kar na naslovnici. Nečuven škandal, je kričal naslov. In škandal pri vsem tem? Da je sodišče ugodilo Spitzerjema oziroma njunemu odvetniku (in takratnemu županu mesta Ljubljane ter seveda velikanu slovenske književnosti) Ivanu Tavčarju in preprečilo, da bi državni stanovanjski urad (takratni lastnik Kolizeja) predčasno prekinil najemno pogodbo za proizvodne prostore in vrgel podjetje Spitzerjevih na cesto.

Velikani slovenskega naroda so se torej dokazali kot velikani tudi takrat, ko so z vsemi pravnimi sredstvi zaščitili pravice manjšin in migrantov.

***
Jure Stojan je partner in direktor raziskav in razvoja na Inštitutu za strateške rešitve.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.