V nadaljevanju preberite:

Če se je še pred tedni kdo bal, da bo predsedniška kampanja dolgočasna, je najmanjša parlamentarna stranka poskrbela, da je bojazen odveč. Kandidatura Mihe Kordiša prinaša, kot slišimo, »sveži veter« v predvolilni boj; poskrbela bo, da se v njem ne bodo slišale le različice »neoliberalnega in militarističnega konsenza«, temveč tudi radikalna kritika sedanje ekonomske ureditve in slovenske zunanje politike.

Namesto svežega vetriča pa bi lahko uporabili še kakšno drugo metaforo. Denimo, da je Levica na volilno kampanjo, ki se je kazala kot uglajeno jesensko kramljanje ob odprtem kaminu, prinesla kanto bencina. In le vprašanje časa je, kdaj bo retorični piroman posegel po njej in razveselil uredništva medijev, ki si vsakih pet let razbijajo glavo, kako pokrivati volilni boj, v katerem ni ne programov ne prave vsebine.

Kordiš razume spektakel. To je pravzaprav ena od redkih stvari, ki jih razume – a v politiki to ni malo. Je eden najbolj nadarjenih retorikov zadnjih parlamentarnih sklicev, poleg tega pa mnogo bolj od večine njegovih nasprotnikov na desnici, pa tudi tekmecev na levici, razume moč gest. Z enim izrazom na obrazu zna razorožiti sogovornika in požeti navdušenje svoje ideološke claque. Kot tak je učinkovit kandidat v kampanji, kakršna je predsedniška, ki se v celoti odvija na ravni simbolnih gest.