V nadaljevanju preberite:

Ko sem bil pred časom povabljen, da kot nekdanji dijak za zbornik ob obletnici Gimnazije Poljane zapišem nekaj misli in spominov na gimnazijska leta, sem pisal o vsem, samo o učenju ne. Ne spomnim se ga zares. Namesto o prizorih iz šolskih klopi in učenju v mojem malem kabinetu, v bloku na Bratovševi ploščadi, sem pisal o klopcah v parku za gimnazijo, na bregovih Ljubljanice, v Marxovem in Leninovem parku ter o posedanju na dveh tankih pred Muzejem novejše zgodovine v Tivoliju, na katerih smo ob petkih zvečer čakali, da se odpre diskoteka Palma, v kateri bomo dočakali še eno sobotno jutro. Zemljevid naših štirih gimnazijskih let je bil namreč precej širši in manj zamejen od tistega, ki so ga ograjevali zidovi gimnazijske stavbe in ograja okrog nje, da o svojem kabinetu, v katerem naj bi se učil, niti ne izgubljam besed, ker sem bil v njem komaj kaj.

Biti gimnazijec je takrat pomenilo predvsem biti del skupnosti, skupnosti dijakov, prijateljev, mladostnikov, ki nas je povezala neka nevidna, a močna vez, stkana iz skupnih spominov in izkušenj, ki smo jih sicer precej pridobivali sami po ulicah, parkih in diskotekah, prostorih naše najstniške svobode