V nadaljevanju preberite:

Ko sem bil otrok, je sonce veljalo za vir zdravja. Posledično je tudi zagorela barva kože odražala zdravje in lepoto, bledični ljudje so veljali za šibke in bolehne. Porjavelost kože je poleg zdravja po mojem naivnem otroškem prepričanju odražala tudi dolžino in kakovost počitnic. Čim bolj zagorel si septembra prišel v šolo, tem bolje si se poleti imel. Tudi sam sem se poskušal ravnati po teh merilih in se v tednu počitnikovanja v Mošćenički Dragi nastavljal sončnim žarkom. A moja šibka točka na soncu je bil nos, ponosno podedovan po moški liniji. Ta je bil zaradi svoje geometrije nadpovprečno dovzeten za neželene učinke sonca in ga je bilo treba zaščititi z debelim nanosom kreme ali s koščkom papirja, ki je v poletnem času znal pomembno zmanjšati estetski učinek nosilca nosne zaščite.

Nalezljive melodije

Kljub želji po zagorelosti sem vročino bolj slabo prenašal in sem se raje zadrževal v senci. Dodatno težavo je predstavljalo tudi dejstvo, da se človek enostavno ne more sam namazati s kremo za sončenje po vsem telesu in da je posledično del hrbta, nedosegljiv še tako gimnastično gibčnim kretnjam rok, ostal dovzeten za opekline. Tako da, žal, v prvih septembrskih dneh v šoli nisem naredil najboljšega vtisa.