V nadaljevanju preberite:

Pred kratkim sem bil priča nenavadnemu dogodku. Z znancem zakorakava iz kavarne na parkirišče, kjer se posloviva in se napotiva vsak proti svojemu vozilu. Rutinsko operacijo odklepanja vozil prekine salva kletvic znanega porekla, takih, ki jih spodobni ljudje hranimo le za izredne šoferske priložnosti. Takoj mi postane jasno, da je bil znančev avto žrtev parkirnega poljuba. Na zadnjem odbijaču je bilo videti grdo prasko, ki sicer ni bila nič posebnega, a ob dejstvu, da Slovenci za transportna sredstva srednjega razreda radi zapravimo slabi dve letni plači, vsekakor nekaj, mimo česar ne moreš povsem ravnodušno. Možakar preklinja vsa božanstva šoferskega panteona in tarnajoč obžaluje lahkomiselnost in skopuštvo, ki sta ga nagovorila, naj vzame zavarovalno polico, ki tega ne pokriva. Z očmi bega za morebitnimi pričami, po stebrih stika za nadzornimi kamerami. Popolnoma razpenjen se retorično sprašuje, kje je kak policist ali vsaj varnostnik, nekdo v uniformi skratka, nekdo, ki ima mandat, da bi v kaos parkirišča in življenja vsilil nekaj reda. Iz njega hkrati butne vse nezaupanje v človeka in človeško hkrati, grde besede, ki jih v spodoben časnik ne bomo zapisovali, si pa lahko predstavljate, da ni bilo lepo.