V kolumni preberite:

Pred skoraj natanko stotimi leti se je v sobanah kvirinalske palače v Rimu, danes predsedniške, tedaj kraljeve rezidence, odvila drama, ki je pripeljala do vzpona fašizma na oblast. V noči med 27. in 28. oktobrom 1922 je kralj Viktor Emanuel poklical na avdienco predsednika vlade Luigija Facto. Hamletovski liberalec Facta je po večdnevnem oklevanju vendarle predlagal razglasitev izrednega stanja, ki bi vladi omogočilo, da se s silo zoperstavi fašističnim milicam, ki so marširale na Rim. Za ukrep bi potreboval privolitev kralja. Namesto tega je dobil dolgo tarnanje o »kompleksnosti situacije«, ki naj bi ga vladar zaključil z dvoumnim sporočilom: »Bisognerà fare dei sacrifici.« – »Treba se bo žrtvovati.« Facta, medel politik, a prodoren um, naj bi po kratkotrajni tišini odvrnil s trpko ironijo: »Ni treba, da Vaše visočanstvo doda, kdo izmed naju se bo moral žrtvovati.« Že naslednjega dne je kralju ponudil odstop – in ta je mandat podelil Benitu Mussoliniju.

Na apokrifno zgodbo sem se spomnil maja letos pri branju odprtega pisma, ki ga je Spomenka Hribar s somišljeniki iz intelektualne sfere namenila novoizvoljeni oblasti: »Za mir se moramo boriti z vsemi miroljubnimi sredstvi, včasih žal tudi s sprejetjem kakega grenkega kompromisa«. Ob ciničnem »žal«, ki so ga iz udobne razdalje dahnili slovenski progresivni intelektualci, sem v mislih ponovil za poslednjim liberalnim premierom Kraljevine Italije: »Spomenki Hribar in sopodpisnikom ni treba dodati, kdo naj bi sprejel grenki kompromis.«