V nadaljevanju preberite:

Immanuel Kant je leta 1795 v eseju Na poti k večnemu miru: filozofski načrt predstavil svoj razmislek o tem, kakšna bi morala biti državna in mednarodna ureditev, da ne bi več prihajalo do vojaških spopadov. Pomembno jamstvo, ki bi lahko preprečevalo nove vojne, je videl v ustavni ureditvi, po kateri za začetek novega vojaškega spopada ne bi bila dovolj volja vladarja, ampak bi moralo vodstvo države pridobiti tudi soglasje državljanov.

»Če je … soglasje državljanov potrebno za sklep, 'ali naj bo vojna ali ne', ni nič bolj naravnega od tega, da bodo, ker bi morali sklepati o svojih lastnih vojnih stiskah …, dobro premislili, preden bodo začeli tako hudo igro. V državni ureditvi, kjer podložnik ni državljan … pa je to najbolj samoumevna stvar na svetu, saj poglavar ni sodržavljan, temveč lastnik države, ki ne bo pri svojih pojedinah, lovih, počitniških gradovih, dvornih zabavah in podobnem zaradi vojne prav nič prikrajšan in jo bo torej sklenil iz nepomembnih vzrokov, kot kakšno zabavno igro …«

Kantov razmislek o vojni in miru je sprožil številne nadaljnje razprave, vnesel nov pogled na problematiko mednarodne varnosti in posredno pripomogel k nastanku Organizacije združenih narodov. Žal pa v duhu navdušenja nad razsvetljenstvom ni dovolj upošteval dejstva, da se državljani ne vedemo nujno kot razumna bitja, tudi ko nas pri odločanju nič ne ovira. Kot se lahko vedno znova prepričamo na primerih z vsega sveta, marsikdo ob ustrezni propagandi zlahka ponotranji zgodbe in pojasnila, katerih namen je predvsem podžiganje konfliktov.