O aktivizmih

Na mednarodnem kongresu prevajalcev leposlovja iz ruščine, ki ga je na začetku septembra v Moskvi organiziral »Institut perevoda«, je sodelovalo skoraj tristo prevajalcev iz več kot petdesetih držav. »Sodeloval« je tudi mednarodni PEN s pismom, v katerem je literarne prevajalce kot »ambasadorje miru in humanizma« pozval, naj zahtevamo izpustitev tistih, ki so v Rusiji zaprti zaradi izražanja lastnega mnenja (konkretneje: režiserja Olega Sencova). Ta gesta mednarodnega PEN ni presenetljiva; to je konec koncev tudi njegova naloga. A v tem duhu je nastopilo tudi nekaj prevajalcev, ki so svojih petnajst minut, kolikor naj bi trajal referat, namenili kritiki Rusije, njene zunanje in notranje politike, ter pozvali k (političnemu) zavzemanju za svobodo govora.

Tu puščam ob strani dejstvo, da so se ti prevajalci aktivisti izneverili »dogovoru«, v katerega so svobodno privolili: »Institut« prevajalcem plača pot in tri dni bivanja v Rusiji, prevajalci pa naj bi »v zameno« na kongresu predstavili svoje prevajalsko delo. Prav tako ne pravim, da si gostitelj kritike ne zasluži, nasprotno. Na grozovitosti tega sveta je treba opozarjati, ljudi ozaveščati. A za prevajalce iz ruščine bi težko rekli, da niso ozaveščeni glede tega, kaj se v Rusiji dogaja, saj se z Rusijo ukvarjajo ves čas. In tudi mislijo si o njej, verjemite, marsikaj. A oni uresničujejo »kulturno diplomacijo« prek literarnega prevoda, ki je, kakorkoli obrnete, tudi politično dejanje, svojevrstno zavzemanje za svobodo govora. Mar ne bi bili ti prevajalski aktivisti učinkovitejši, če bi – kot so se zavezali – najprej »obdelali svoj vrt«: predstavili svoje težave pri »transplantaciji« ruskih svetov v njihovo lastno kulturno in jezikovno stihijo?

Moskva se spreminja in razrašča z vesoljno hitrostjo, postaja nekakšna slovanska Azija. Ruske napise pogosto spremljajo najprej kitajski, šele nato (če sploh) angleški. V središču Moskve se ne da premikati ne dihati, a ko se z metrojem odpeljete na obrobje mesta, od koder pelje avtobus za Peterburg, se znajdete v sovjetskih časih: temnih, starih, razpadajočih. V Peterburg, Piter, prispete ob šestih zjutraj, a takrat mesta ni: je samo gosta bela megla. Ta se lenobno dviga in odstira mesto, ki pa se ni veliko spremenilo: še vedno je »fantastično«. Tudi ljudje so takšni kot nekoč. Imajo, kot sami o sebi radi rečejo, »posebno dostojanstvo«. Tujcev, ki tu živijo, je neprimerljivo manj kot v Moskvi, tudi zaradi podnebja. Na eni od ulic, ki se odcepljajo od Nevskega prospekta, zraven trgovine stoji stara ženička. Čaka. Mimo pride mlajša ženska z vrečkami. Ustavi se, pobrska, izvleče dva paketa nečesa in ju pomoli ženički. Ta vzame ponujeno, nekaj zamrmra in odide. To je tipičen ruski prizor. Ženička ni ubogala grafita z bližnje stavbe: »Pokojnine ne bo. Umri mlad!«

Natakarica Jana v baru Buterbrodski ni mogla, da nama ob vprašanju, od kod je, ne bi izlila svoje duše. V Piter je prišla iz Čeljabinska. Tam vse propada: ni dela, kulture, barov, ljudje odhajajo, ostajajo alkoholizem, narkomanija in nasilje. Kam odhaja življenje? V Moskvo, Peterburg, Kazan ali Jekaterinburg, in vsi državni ukrepi to propadanje province le še spodbujajo. Jana moli in upa, da bo revolucija.

A v Rusiji ni čutiti revolucionarnega ozračja. Oziroma drugače: v Rusiji je vse še vedno podaljšek revolucije iz leta 1917, je prepričan Saša (Aleksander), s katerim smo gostje v Tatjaninem stanovanju: midva za en teden, on in njegova žena Nataša za nedoločen čas. Civilne družbe ni, pravi, sedemindvajset družin ima v lasti večino ruskega premoženja. Država je njihova, Cerkev je v svoji misiji povsem odpovedala, narod se mora znajti po svoje.

Saša in Nataša sta svoje – zdaj že odrasle – tri sinove šolala doma, ker jih nista hotela poslati v sovjetsko šolo. Družino je preživljal Saša s prevajanjem in urednikovanjem, Nataša ni nikoli služila denarja. Najprej je vzgajala svoje otroke, potem je začela pomagati drugim. Že več desetletij pomaga psihično in fizično bolnim, ljudem v stiski, zavrženim in zapuščenim bitjem, tudi živalim. Vse dni je zdoma. Saša pa še vedno piše in prevaja, to je namreč tisto, kar zna.

Dostojevski v Dnevniku pisatelja pripoveduje, kako naj bi nekoč neki človek pisateljem očital, da se osredotočajo le na »junake« (v duhu našega zapisa bi lahko rekli »aktiviste«), ne vidijo in ne popišejo pa tistega, kar je očem skrito, a bistveno. Kot primer pove zgodbo o skromnem in molčečem uradniku, ki je zelo trpel zaradi dejstva, da je Rusija še vedno fevdalna dežela, in je vse življenje trgal sebi in družini od ust, da je lahko, enkrat na deset let, odkupil tlačana. To je počel tiho, nikomur na očeh, brez protestnih pisem in javnih kritik. V svojem življenju je osvobodil tri, morda štiri tlačane.

Sodobna zavest v tem človeku bržkone vidi idealista, sanjača, morda celo naivneža: vse življenje si je trgal od ust za to, da je lahko osvobodil vsega skupaj štiri ljudi, kako neambiciozno. A ravno to je tisto, kar nam Dostojevski v Dnevniku pisatelja sporoča med vrsticami: tlačanstva v Rusiji niso odpravili aktivisti ali revolucionarji z glasno kritiko, protesti in pozivi. Do odprave tlačanstva so prej privedla prav takšna tiha, antijunaška, neaktivistična dela »malih človečkov«, kot jim pravi. Na njih svet stoji, oni sejejo semena bodočih epohalnih sprememb. Koliko takšnih »malih človečkov« vsak dan okoli nas obdeluje svoj vrt, a jih mi sploh ne opazimo, ker njihova semena – za naša neobčutljiva ušesa – padajo pretiho?

***

Urša Zabukovec je dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, ki živi v Španiji.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.