Postavljavci žic in pridigarji vesoljne ljubezni

V majhnem avtobusu se peljem v gluho vas obiskat prijatelje. Ob meni sedi starejši gospod, ki ves čas srka vodo iz plastenke, tu in tam pa seže v torbo, izvleče steklenico in spije dolg požirek vodke. Pred mano mladenič vso pot govori po telefonu.
Spretno prehaja s poljščine na ruščino in nazaj, odvisno od sogovornika. Da ni Rus, temveč Ukrajinec, sklepam po tem, da njegovi g-ji vlečejo na h-je, pa tudi zato, ker odlično govori poljsko – brez ruske intonacije, brez trdih l-jev.

Ukrajince na Poljskem srečate povsod. Poljska, ki jo mediji radi prikazujejo kot sovražno do migrantov, je ena glavnih ciljnih točk ukrajinskega eksodusa. In Poljaki s tem nimajo večjih težav. »V štirih letih, odkar živim v Krakovu, nisem niti enkrat izkusila šikaniranja, zaničevanja, vihanja nosu ali česa podobnega,« mi pripoveduje Ukrajinka Irina, ki nekaj dni pozneje sedi poleg mene na velikem avtobusu: jaz grem v Slovenijo, ona v Milano obiskat kolegico.

Poljaki Ukrajincev ne sprejemajo toplo zato, ker bi šlo za navezavo proti »skupnemu sovražniku« Rusiji; materni jezik večine Ukrajincev, ki bežijo iz domovine, je ruščina, saj prihajajo z vzhodnega dela države, poleg tega pa so bolj kot na Rusijo jezni na svoje lastne politične elite: vojna in brezpravje tem elitam namreč ustrezata, saj tako nekateri lahko v miru kradejo in preprodajajo vse, od človeških organov do orožja.

»Ukrajincev se ne bojimo, saj imajo podobno vizijo sveta, odnosov in vsakdanjega življenja,« za uvod v naše srečanje, ki se bo raztegnilo globoko v noč, pove kolega Poljak, sicer strokovnjak za kitajski film. »Ljudje se bojijo muslimanskih beguncev.
Prepričani so namreč, da bodo ti tu ohranjali svojo kulturo in vero. To je seveda razumljivo, a Poljaki se čutijo ogrožene, sploh kadar se jim to vsiljuje z raznimi kvotami. Na svoji zemlji bi radi živeli v svoji stihiji, s svojimi simboli in vrednotami.«

O migrantih se skorajda ne da več govoriti brez histerije. Vsiljujeta se nam dve skrajni stališči: ali na meji postavljati žice, da bi se zavarovali pred »teroristi«, »posiljevalci« in »rjuharicami« ali pa kozmopolitsko opozarjati na našo zgodovinsko krivdo in pridigati »vesoljno ljubezen«.

V ozadju zagovarjanja vesoljne ljubezni je slutnja bratstva. Rase, nacionalnosti, kulture, vere, razredi in druge delitve obstajajo, so nekaj dejanskega, empiričnega, a vseeno človeka ne določajo globinsko. Globinsko smo namreč res »vsi eno«. Ta vseedinost je naše jedro, moramo jo živeti, a je ne smemo mešati z globalističnostjo in brez-različnostjo, ne da se je udejanjati na silo in na zunaj, samo z lastnimi močmi in z danes na jutri. Podobne poskuse poznamo iz preteklosti in vemo, kako so se končali. »Levičarji se ne zavedajo, da so vse te identitetne politike in emancipatorni projekti mogoči le v naši, sekularizirani krščanski kulturi, proti kateri se tako borijo. Ali ne bodo čez desetletja, ko nas bodo dokončno preplavili muslimani, veliko bolj kot mi zvesti svoji verski tradiciji, ta gibanja pristala na smetišču zgodovine?« se že v globokem jutru utrujeno sprašuje moj poljski kolega.

Občutek ogroženosti, strah pred neznanim, tujim, je nekaj, kar izkušamo vsi. Tudi če je strah neutemeljen, si podreja naše življenje. Nekatere pač paralizira strah pred izgubo lastne kulture, vere, tradicije. Pri nas in na Zahodu, ki se zmore istovetiti le še s potrošniško kulturo, pa je ta strah dobil obliko bojazni pred izgubo statusa in udobja. Zakaj menimo, da so naši strahovi bolj utemeljeni, manj zatiralski in pogubni za svet in druge, bližnje in daljne?

Krščanstvo govori o bratstvu, ljubezni do tujca, tudi do sovražnika; svetniki, ki so dosegli trajno »molitveno stanje«, so lahko sobivali celo z divjimi zvermi. A ljudi se v svetništvo ne da prisiliti. Naš duh napreduje počasi, muhasto in neenakomerno, »korak naprej, dva nazaj«, bi rekli Rusi. Je res premalo, če čutimo in udejanjamo le ljubezen do (fizičnega, kulturnega, verskega) bližnjega, tako kot v opisanem poljskem primeru? Ali ni to, da se nam Poljaki, ki se močneje od nas istovetijo s svojo narodno in versko tradicijo, zdijo konservativni, celo fašistični, ali ni to, da se nočemo ali ne zmoremo vživeti vanje in razumeti njihovega dojemanja sveta, strahov in ljubezni do bližnjega, prav tako nekoliko ignorantsko in nestrpno? Vesoljna ljubezen, ki jo radi zagovarjamo, je dostikrat le teoretična ljubezen, ljubezen do daljnega, in kot njeni pridigarji hitro postanemo nestrpni in žaljivi celo do bližnjega, če se ta ne strinja z nami.

»Sem Ukrajinka in protestantka,« mi razlaga Irina. »Ker sem se z Bogom srečala med branjem Biblije. Pa tudi zato, ker se ne strinjam s tistim, kar počne pravoslavna Cerkev v Ukrajini. Pravijo, da protestanti nismo mistiki. To, kako so me Poljaki sprejeli, ko sem prišla sem sama, brez denarja, vez in znanja jezika, to, da tu lahko živim, delam in pomagam svojim staršem in kolegom, ki so ostali v Černigovu, ter podpiram tamkajšnjo sirotišnico, kjer sem prej delala kot prostovoljka, je zame najčistejša mistika, mistika življenja.«

Migrantska tema presega zmožnosti mojega umevanja sveta. Ne vem, kako se lotiti problema. In večina od nas tega ne ve. A ker je vztrajanje v nevednosti tesnobno, se ljudje raje pridružimo eni miselni skupini, tudi skrajni: zgoraj omenjenim postavljavcem žic na meji ali pridigarjem vesoljne ljubezni. A bržkone sta obe drži le »korak nazaj« in ne bosta usodno vplivali na nedoumljivi tok (migrantske) zgodovine. Pa tudi na mistiko življenja ne.

***

Urša Zabukovec je dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi v Španiji

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.