Ne pomagajo ne pica ne špageti

Italijanom se lahko zahvalimo za celo vrsto dobrih stvari, ki so jih dali človeštvu. Recimo za špagete in pice, za da Vincijevo Mono Lizo in za Botticellija, ki je rodil Venero, za vse antične rimske vile z izjemnimi mozaiki, za najmanj pet Verdijevih oper, za Puccinijev Nessun dorma in seveda Luciana Pavarottija, za Giorgia Armanija, da lahko tudi naši predsedniki dokazujejo, kako so vsaj približno vredni težko prigarane funkcije, za predsednika Sandra Pertinija, za Volare Domenica Modugna, za Sanremo in vrhunskega profesorja Pippa Bauda, ki je prišel nekoč pohvalit županjo Vojko Štular in direktorja Mirana Gasparija v Strunjan, za Federica Fellinija, njegova Amarcord in Sladko življenje, ki je katapultiralo Marcella Mastroiannija, ta pa je prišel dvakrat na delovne počitnice v hotel Palace in snemal filme tudi v Portorožu ...

Zahvalimo se jim lahko za najlepše mesto na svetu, čeprav je polno potopljenih hiš in kanalov, za najlepša smučišča, na primer Cinque Torri pod goro Averau, za Roberta Benignija, za Ennia Morriconeja, čigar velemojstrsko uho je zaznalo sladek in mehak zven slovenščine (česar sami ne slišimo), zahvalimo se za odprt, sproščen in v glavnem duhovit sredozemski temperament, za vse turiste, ki polnijo turistične blagajne po svetu. Zahvalimo se celo za Robbove mojstrovine v Ljubljani in Rižanski vodovod, ki so ga zgradili v času Mussolinija in brez katerega bi bili danes od Kopra do Pirana žejni, in tudi za talent Borisa Cavazze, ki je prav gotovo imel vsaj tako šarmantnega očeta, kot so zdaj vsi Cavazzevi. Vse našteto je samo vršiček vrha ledene gore lepega in dobrega, zaradi česar so upravičeno »brava gente«.

Ampak, zmeraj obstaja tudi kakšen ampak, za zgodovinsko vlogo, ki so jo njihovi politiki namenili Slovencem, za to pa se jim ne moremo ravno zahvaliti. Balkanski kompleks se je v Italiji začel že pred stoletji, saj je že leta 1772 Padovčan Alberto Fortis v Dalmaciji odkril Morlake (Slovane), ki so tedaj še igrali vlogo dobrih divjakov. Ko pa so ob prebuji narodov Slovani zahtevali pravice (kakšen nehvaležen narod!) in so se namerili odpovedati hlapčevanju, ko so postali celo Slovani (pomislite!) uspešni trgovci, podjetniki, gostilničarji, odvetniki, graditelji, pomorci ... in so si zgradili eno najsodobnejših palač v mestu na vročem robu države, je nastopil trenutek za obračun s ščavi.

Da pa po okupaciji Ščavije, konfinaciji, koncentraciji v taboriščih, streljanju, brisanju ščavovske (po Morriconeju) sladke in mehke besede, kulture in šol, da po stotih letih rečeš, da so vse to počeli ščavi tebi ... eh, tu pa je šla politična bravura malce daleč predaleč, vsej lepoti navkljub. V določeni točki gre kapljica vedno čez rob. In pri tem prelivanju čez rob ne moremo pričakovati nobene božje pomoči. Res upamo, da sto let pozneje rasistična obračunavanja niso več odlika. Nam kot njim ne pomagajo niti Pertini niti Baudo niti Benigni niti da Vinci, Fellini, Armani ne Mussolini niti Benetke, ne pica ne špageti, samo zdrava pamet in pokončen duh.

Tudi slovenski politiki odstopajo iz različnih razlogov. Šarčev poslanec je v trgovini eksperimentalno ukradel sendvič. In edino pravilno je bilo, da ga je Šarec odstopil. Ne zaradi sendviča, saj se je vrnil in ga plačal, kje pa je kdaj kdo odstopil zaradi sendviča, ampak zato, ker zakonodajalci ne morejo eksperimentirati. Seveda se odstopi razlikujejo. Zdaj imamo primer nepreklicnega odstopa notranjega ministra, ki so ga po desetih dneh preklicali. Preklic nepreklicnega je bistveno manj problematično dejanje od kraje sendviča. Kaj nam pa morejo. Si mislite, da bi jutri prišel Šarec z izjavo (ki ga sicer žuli), da tudi on preklicuje nepreklicni odstop. Celo Luka Mesec je (malce pozno sicer) preklical odtegnjeno podporo bivši koaliciji. Pol leta pozneje so vsi pametni: Mi bi se vrnili. Čakajte ... »Konkretno vi se ne morete vrniti, eksperiment je propadel. Zamudili ste, oprostite!« jim lahko užaljeno trobimo volivci.

Nekateri se lahko vračajo po mili volji, vam pa je vlak odpeljal. Najbrž zato, ker očitno nimate vseh ovc pod streho. Zato pa imamo »precednika« vlade plitke države in bodočega predsednika EU, ki pravi: »Čestitam vam, Vučiće, na odličnom rezultatu, šaljite i Hojsu, molim vas, kakšno policijsko ojačanje, ker ima ob petkih sou mač vrk in ne može že ob dveh popoldan na svoj vikend kosit travo.«