Tako za ugled garajo predsedniki

Če ne bi bilo Ivana, našega Janeza, bi Donaldu res trda predla. Tako pa je v ključnem trenutku dobil ključno podporo. Zdaj je končno stvar jasna in dvomov ni več. Tehtnica, ki je še pred štirimi dnevi kazala grdo v Joejevo korist, se zdaj usodno premika na »močnejšo« stran, stavnice so se obrnile na stran našega, ne bom rekel modrega, ampak oranžnega zeta, borzni indeksi Dow Jones so poskočili, Huawei in 5G sta se zlomila, Kitajci množično prestopajo v krščansko vero, ameriške volitve so izgubile suspenze – filmsko napetost. Manjkala je sapica, vetrič, lahen btw-nasvet slovenske sive eminence, viteza teme, orakelj kozoroga izpod triglavske stene, da so analitiki CNN, AP, BBC, Al Džazire, Reutersa, Guardiana in vrste drugih ostali brez besed.

Sprva nisem verjel, mislil sem, da gre za ponaredek raperja Zlatka ali pa kak ga-ga model Saša Hribarja. Ščipal sem se polnih 24 ur ... in prestal resničnostni test: Janez Ivan je ostal na močni strani najšibkejšega člena in nam nazorno pokazal, kako je treba garati za ugled.

Američani množično izražajo podporo in izraze hvaležnosti našemu PV za ta pospešek. Zdaj se bodo res veliko lažje odločili, ko so dobili tako močan predvolilno usmerjevalni impulz iz nevestine domovine. Bil je že skrajni čas, izgubljali so samozavest, dolar je padal v nezavest, zlato še bolj, nafta je nevarno zastonj ... Zdaj je tudi jasno, kje Slovenija črpa protikoronski navdih in kako hitro pridobiva ugled.

V nevestini domovini je seveda kar nekaj zavistnežev. Iz kroga Borisa Popoviča so denimo sporočili, da Janez Ivan posnema bivšega koprskega faraona. Njegov glasnogovornik je že daljnega leta 2017 prek Reporterja sporočil, da je bil Popo Trump pred Trumpom, da se je sedanji Trump razvil dolgo po koprskem krampu.

Na nesrečo ta ameriški zgled Borisu ni veliko pomagal pri volitvah. Morda zato, ker v Kopru nimajo elektorskega volilnega sistema. Če bi ga imeli, bi potem vi videli, kdo bi zmagal. V Ameriki že vedo, kaj je to elektorska demokracija. Če bi imeli tudi v Sloveniji elektorje, bi se povsem spremenila struktura kupcev poceni parcel po Hrvatinih, Kolombanu in drugih slovenskih močvirjih?

Kaj pa če Donald vsem elektorjem navkljub ne zmaga? Kaj pa ugled? Ah, malenkost! Tvit se s tvitom zbija.



Še pred novim letom bom slišal: Boris, zmotil si se. Pošteno si udaril mimo! Poglej, sprejeli smo odločitev in naredili premik!
Jutri bomo namreč izvedeli, koliko podjetij se bo pritožilo na drugo odločitev uprave 2TDK glede usposobljenosti gradnje drugega tira. Vsak hip bo minilo leto dni, odkar je 2TDK objavila javno naročilo za izbiro graditeljev enega novega železniškega tira od Divače do Kopra. Pričakovali smo, da ne bo šlo lahko, ampak da bodo potrebovali več kot leto za preprosto spoznanje, kdo je sposoben pri nas graditi železnice, tega si nismo mislili. Leto je okoli, nam pa se še sanja ne, kaj prinašajo jutrišnje pritožbe.

Novi šef 2TDK Pavle Hevka nas je z neizmerno lahkotnostjo jezika prepričal, da bodo napisali takšno utemeljitev, na katero se zavrnjeni kandidati ne bodo imeli na kaj pritožiti. Če so te besede vsaj toliko trdne kot lahke, potem bomo imeli končne kandidate za izvajalce pred božičem. In bomo najkasneje za praznik dela vedeli, koliko nas bo zares stal famozni tir.

A črnogledost je razumljiva. Davnega leta 1996 je ministrstvo za promet in zveze v Drnovškovi vladi (minister Igor Umek) naročilo izdelavo študije upravičenosti gradnje nove enotirne proge Koper–Divača. Preučevali so že prve variante trase, vendar so jih vse ovrgli, ker je bil Kraški rob v celoti predviden za zavarovanje kot krajinski park, železnica pa bi ga dvakrat presekala. Samo 24 let se že šalimo in puščamo priložnosti Tržačanom, Fiumanom, Nemcem, Kitajcem, Madžarom ...

Pri tretji razvojni osi so znatno učinkovitejši: samo 16 let po začetku umeščanja ceste v prostor so že zasadili prvo lopato. Obalno hitro cesto je Tito ukazal graditi že leta 1970, pa še zmeraj ni dograjena (toliko o rdeči Istri!). In 16 let po začetku umeščanja tranzitne ceste do Dragonje smo enako daleč od prve lopate.

Vodni vir manjka Istri že vsaj 35 let. Kraševci, ki imajo svojo računico z vodo, (razumljivo, ko pa teranu slabo kaže), bi najraje še naprej delali študije in ocenjevali kakovost vodnih vrelcev za svoje sosede. Kako prijazno, kaj! Da sosed prevzame skrb za tvojo vodo. Kakšen neverjeten zgled nesebičnosti. Samo, nikar ne recite, da se motim.