V nadaljevanju preberite:

Okolje, v katerem je vse podrejeno instrumentalizaciji v političnem boju, je zelo nespodbudno. Posledično imamo namesto zdravega tekmovanja idej, pobud in predlogov pogosto le kopiranje, spotikanje in izločanje. Če, na primer, v kulturi, na področju, na katerem delujem sama, kdo na podlagi lastne izvirne ideje na zasebno pobudo ustvari uspešen produkt, bo država s subvencijami ali javnimi institucijami financirala javno različico iste ideje in tako vzpostavila projekt pod svojim političnim nadzorom, nadzorom javnega mnenja in govoric. Vse za to, da le ne bi kdo prestopil predvidljivega, instrumentaliziranega, kontroliranega mehurčka. Gre za tako ponotranjene vzorce, da menim, da se dogajajo po inerciji, ne zaradi zavestno škodljivega ravnanja. Dogajajo se zaradi pomanjkanja refleksije, distance in mišljenja. V slovenski kulturi je namreč tako nezaslišano, da bi bila kakšna zasebna pobuda uspešna, da je ves sistem prilagojen javnemu; zasebnega pa sploh ne predvideva. S sistemom subvencij vsako pobudo ukroti po meri javnega mehurčka, posledično pa za tiste zunaj ustvarja težko, nepošteno okolje in regulirano, javno ustvarjeno »konkurenco«.