Mentor

Hrbet se mi je naježil, ko sem prelistal Delo. Dušan Kastelic bo za animirani film Celica čez nekaj tednov dobil nagrado Prešernovega sklada. Da si Dušan za svoje animirane filme zasluži priznanje, je jasno vsem, ki so jih videli. Manj znano pa je, iz kakšnega krožka prihaja.

Krožek je star dobra tri desetletja. Na Resljevo ulico so k mladeniču z očali prihajali risarji, avtorji stripov, in se menili, ali so stripi dovolj dobri za objavo v reviji Mladina. Mladenič z očali ni znal risati, a je takoj razumel, ali je strip dober ali ne. Ni bil le urednik, pač pa kljub odsotnosti risarskega talenta tudi mentor. Brati se je učil iz stripov. Ker je odraščal v Pesnici, nedaleč od avstrijske meje, se je iz stripov učil tujih jezikov. Razumel je, kaj je črta, kaj je slika in kako se črte in slike zloži v zgodbe. Tomaž Lavrič, ki je nagrado Prešernovega sklada prejel leta 2017, je mladeniču z očali pokazal Diarejo. Z Zoranom Smiljanićem, lanskim nagrajencem ljubljanskega knjižnega sejma, je leta 1987 razpravljal, kako naj zastavi provokativni, politično nekorektni strip Hardfuckers. Z Dušanom Kastelicem se je menil o stripu Partizani.

Trije ilustratorji, ki so leta 2017, lani in letos pobrali najodmevnejše nagrade, so imeli istega mentorja, fanta z očali, ki ni znal risati. Znal pa je pri 25 letih prevesti Hegla, Freuda in Habermasa v slovenščino ter Slavoja Žižka, Laibache ali Petra Mlakarja v nemščino.

Krožek je bil v resnici še večji. In še kdo iz krožka si zasluži medaljo. Gotovo jo bo dobil.

Pred tridesetimi leti je vedel, kdo je vrhunski risar in kdo se bo nekoč uvrstil tudi v panteon nacionalne umetnosti. Imel je dober nos za talente. A talente je tudi oblikoval, brusil, jim svetoval, jih učil garanja.

Ko bo Dušan Kastelic stal na odru Cankarjevega doma, bom zraven videl tudi mladeniča z očali, Iva Štandekerja.