Ljubezen in osamljenost

Biti sam ali biti osamljen ni isto. Nekateri ljudje so radi sami in so takrat srečni. Drugi se počutijo osamljene tudi takrat, ko je okoli njih vse polno drugih ljudi. Zakaj imajo občutek osam­ljenosti in kako naj razumejo to svoje čustvo?

Občutek osamljenosti se pojavi, kadar ne moremo biti skupaj z nekom, na katerega smo čustveno navezani, z nekom, ki je za nas čustveno pomemben. Ko nekoga ljubimo, se nanj navežemo in postane za nas čustveno pomemben. Zato si želimo biti v njegovi bližini oziroma njegovi družbi. To velja za vse vrste ljubezni – od partnerske, prek starševske vse do prijateljske.

Kadar človeka, ki ga imamo radi, dlje časa ni v naši bližini, se v nas, čeprav vemo, da se bo vrnil, pojavi občutek, da ga pogrešamo. Kadar zaradi določenega razloga izgubimo človeka, ki ga imamo radi, občutimo žalost. Vloga žalosti je, da se čustveno »ločimo« od človeka, ki smo ga izgubili. Gre za počasen proces, tako da lahko »ločevanje« oziroma žalovanje traja dolge mesece.

Občutek osamljenosti ni rezerviran zgolj za ljudi, ki ljubijo, temveč tudi za tiste, ki si želijo ljubiti in ki upajo, da bodo nekega dne srečali nekoga, ki bo zanje postal čustveno pomemben.

Čustva (emocije) so svoje ime dobila po tem, ker nas spravijo v gibanje. Latinska beseda emovere dobesedno pomeni pognati, spraviti v gibanje. Občutek osamljenosti nas požene k drugim. Pripravi nas do tega, da iščemo družbo drugih ljudi, a ne katerih koli, temveč tistih, ki so za nas ali ki bodo za nas čustveno pomembni.

Številni svoje osamljenosti ne doživljajo kot jasno opredeljen občutek, tako da je ne prepoznajo. Ne vedo, da je osamljenost tisto, kar se skriva za njihovimi »občutki praznine«, napetostjo, nemirom ali lakoto. Pogosto je krivo dejstvo, da človek ne zna dobro »prebrati« svojih občutkov. Včasih pa gre za to, da je za posameznika misel, da je osamljen, preprosto nesprejemljiva. Če bi si priznal, da je osamljen, bi začel o sebi razmišljati negativno: da je slabič, da je odvisen od drugih, da ni odrasel … Kadar ljudje ne prepoznajo svoje osamljenosti, jih ta namesto k ljudem vodi k hrani, alkoholu ali drogam. Vsi ti načini odženejo neprijetno občutje, a samo za nekaj ur, nato pa se osam­ljenost vrne.

Paradoksalno pa je, da nas kolektivno, torej množično iskanje tiste idealne ljubezni, ki bi nas morala osrečiti in osmisliti naše življenje, oddaljuje od ljubezni in pravzaprav še poglablja osamljenost. Vse več je ljudi, ki so tako razočarani, da nič več ne verjamejo v resno zvezo, pa tudi takšnih, ki vstopajo v peto desetletje in še vedno vztrajno čakajo, da bodo tudi oni doživeli ljubezensko pravljico – da se bo končno pojavil pravi ali prava. Mladi ljubezen pogosto iščejo tam, kjer je ni: v zaljubljenosti, spolnosti in priljubljenosti.



Obstajata dve vrsti osamljenosti: prva je ta, ko se nekdo počuti osamljenega v določenem položaju oziroma družbi, ki ji ne pripada; druga pa, ko je nekdo osamljen v življenju nasploh. O takšni osamljenosti govorimo takrat, ko je nekdo kronično osamljen, ko je njegov način življenja zaznamovan z osamljenostjo.

Že od nekdaj vemo, da je osamljenost pogosto problem starejših ljudi, vendar so po novejših izsledkih vse bolj osamljeni tudi mladi ljudje, najstniki. Vse več je raziskav, ki dokazujejo, da je osamljenost povezana z nastankom, pa tudi z družbenimi posledicami različnih mentalnih motenj. Poleg tega je vse več raziskav, ki osamljenost povezujejo z nastankom in trajanjem določenih telesnih bolezni.

Tudi virtualna družbena omrežja, čeprav ustvarjajo iluzijo druženja, niso rešitev za osamljenost. Vse več je tistih, ki opozarjajo, da tehnologija olajša komunikacijo, vendar zmanjšuje njeno kakovost, poglablja odtujenost in pripomore k »epidemiji osamljenosti«.

Občutek osamljenosti odpravi medčloveški odnos dveh ljudi, ki sta drug drugemu pomembna, ki čutita, da ljubita in da sta ljubljena, ki sta si blizu, ki sta iskrena in si želita biti skupaj. Samo ljubezen, samo medsebojno močno čustveno povezovanje ima moč, da preseže tisto Sartrovo misel, »da smo z rojstvom vrženi v svet«. Ne gre samo za to, da je nekdo v neki zvezi ali poročen, temveč predvsem za to, da se v tem odnosu tudi dobro počuti. V nasprotnem primeru pridemo do paradoksa, ko je človek osamljen v zvezi ali zakonu.

Človeka, ki sta skupaj dolga leta ali celo več desetletij, sta lahko drug nad drugim razočarana in se lahko počutita odtujena. Včasih je osamljenost problem mlade mamice, ki mesece preživlja z dojenčkom in ji ni dovolj, da vidi moža le na kratko, na začetku in na koncu dneva. Ko se občutek osamljenosti pojavi v medsebojnem odnosu, je to resno opozorilo, da je treba nekaj storiti, da bi se partnerja znova zbližala, drugače lahko takšna osamljenost postane razlog za konec zveze ali ločitev. Najboljši način za odpravo tega problema je, da se partnerja o vsem iskreno pogovorita.

Za takšen pogovor je potreben pogum. Ko drugim priznamo, da smo v njihovi družbi osamljeni, hkrati priznamo, da nas sedanji odnos ne izpolnjuje, da ni dovolj kakovosten in da potrebujemo nekaj drugega. Ker lahko takšno spoznanje tistega drugega čustveno prizadene, ljudje svojo osamljenost raje prikrivajo in si nadenejo masko prisrčnosti.

Vsako človeško bitje ima na voljo izbiro: ali se bo čustveno povezal z drugimi človeškimi bitji ali pa bo ostal brez te povezave, brez pripadnosti in živel odtujeno. Sami smo odgovorni za način, na katerega živimo: mi smo tisti, ki izbiramo med ljubeznijo in osamljenostjo.