
Neomejen dostop | že od 14,99€
Zdi se, kot da je naš premier začutil zavist do naklonjene pozornosti svetovne javnosti do Litve in se odločil ukrasti šov. Toda medtem ko je bila litovska »tajvanska strategija« usklajena na vladni ravni in uživa razmeroma široko podporo tudi v širši javnosti, smo pri Janševih izjavah za indijski medij imeli opraviti s soliranjem, ki je očitno šokiralo celo njegove najožje politične zaveznike. Glede na to, da je medtem ves svet lahko opazoval neusmiljeno zagrizenost kitajskih povračilnih ukrepov proti Litvi, je Janšev voluntarizem grozljivo neodgovoren.
Še toliko bolj neodgovoren pa se nam pokaže, ko poskušamo razumeti, kaj mu je botrovalo. V zunanjepolitičnem pogledu takoj opazimo, da je Janševa poteza v eklatantnem nasprotju s prokitajsko strategijo, ki jo zasleduje njegov najtesnejši zaveznik v regiji, Viktor Orbán. Je morda poskus, kako se prikupiti ameriški administraciji po lanskem piarovskem fiasku s podporo Trumpu in žaljenjem Bidna?
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se