![Ker so Dražgoše ostale kraj, kjer sta se postkomunistična elita in »njeno ljudstvo« srečala v skupnem ritualu, je bil njihov politični kapital prevelik, da bi ostal neizkoriščen. FOTO: Blaž Samec/Delo](https://www.delo.si/media/images/20220114/1111830.width-660.jpg?rev=1)
Neomejen dostop | že od 9,99€
Dražgoše bi si, kot mesto spomina na drugo svetovno vojno na Slovenskem, zaslužile več kot eno študijo. Partizanska akcija in njene posledice so dobro raziskane, a okoliščine spopada ostajajo domena strokovnjakov. Dražgoše so veliko bolj znane kot simbol.
Tu nam spominska arheologija lahko pomaga razločiti vsaj tri plasti. Imamo spomin, kot se je ohranjal v ustnem izročilu domačinov, slabo raziskan, a vendarle znan v grobih obrisih. Zgodba, ki jo pripoveduje, je v osnovi tragedija, kjer se je prebivalstvo znašlo med klešči totalitarne in genocidne okupacijske sile ter voluntaristično, strankarsko motivirano gverilo. Nato imamo plast uradnega spomina, kot so jo začrtale povojne slovesnosti. A zgodba o tem, kako so prav Dražgoše postale eden izmed osrednjih simbolov partizanske epopeje, je nemara najbolj povezana s tretjo plastjo – s komemoracijskimi praksami zadnjih trideset let.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji