V nadaljevanju preberite:

Že naslednji večer, ko sem prvič od poletnega časa vstopil v gostinski lokal znotraj meja Slovenije, sem nenadoma začutil globoko nestrpnost do absurda. Vsakdo, ki je vstopil vanj, je moral pokazati pogoj PCT: v praksi to pomeni, da je bila ogromna večina gostov cepljena, saj si težko predstavljam, da bi se statistično relevantno število ljudi testiralo in nadgradilo svojo kodo zgolj zato, da bi zvečer lahko šli v lokal; še manjša pa je verjetnost, da bi se v vmesnem času okužili. To pomeni, da je bila znotraj lokala nevarnost epidemičnega širjenja morebitne okužbe nična – prav gotovo manjša kot zunaj, kjer so se v predprazničnem vzdušju križali posamezniki s pogojem PCT in brez njega. Kljub temu je lokal moral zapreti vrata že ob deseti zvečer. In medtem ko smo se ob dolgih, natrpanih mizah gostje lahko prešerno zabavali brez mask, smo morali do pulta ali toalet stopiti le z masko – najbrž zato, ker je znano, da se virus širi le od poldrugega metra višine navzgor, zato smo pred njim sede varni.

Bumersko nerganje, saj vem. Nad mojim zgražanjem se niso čudili le sogovorniki, ki so se me navadili kot zvestega podpornika omejitvenih ukrepov, temveč je moja nenadna in brezkompromisna netolerantnost do absurda našega pandemičnega meddobja presunila tudi mene samega. Tedaj sem se zavedel: gotovo gre za stranski učinek tretjega odmerka. Cepivo me je naredilo nestrpnega do nesmisla.