V nadaljevanju preberite:

Predbožični maraton interpelacij se marsikomu utegne zdeti odvečen. Navsezadnje so rezultati vselej enaki: opoziciji vedno zmanjka glas ali dva in interpelirani minister ostane na položaju. Čisto možno, da je kakšen neopredeljen volivec začutil nagonsko simpatijo z ministrom Hojsom, ki je med jalovo razpravo segel po popoldanski malici.

Gesta, ki je izražala prezir do parlamentarnega procesa, je verjetno ujela sozvočje z občutjem številnih državljanov, naveličanih brezplodnosti političnih sporov. A nato so se utegnili spomniti, da je mlad državljan, ki je do svojega dela bržkone izkazoval večje spoštovanje kot minister Hojs, za enako dejanje – premor za malico na javnem prostoru, na katerem je bila zapovedana maska – nedavno dobil zasoljeno globo; in simpatija do ministra, ki je v času najhujše zdravstvene krize v povojni Evropi, ko je zaupanje v institucije dobesedno življenjskega pomena, najbolj odgovoren za zrušenje zaupanja v policijo, jih je najbrž minila.

Vendar ostaja dejstvo, da v deželi, kjer parlamentarizem med širšimi sloji nikoli ni užival velikega ugleda in kjer so tudi mainstream mediji dolgo podžigali antipolitično držo, za opozicijsko taktiko izčrpavanja po vsej verjetnosti ni velikega navdušenja niti razumevanja. A to ne pomeni, da je nesmiselna.