V kolumni preberite: 

Val optimizma ob nominaciji Kamale Harris za demokratsko predsedniško kandidatko v ZDA je čutiti tudi v Evropi. A tostran Atlantika ostajata formativna dva druga občutka: na eni strani strah liberalne Evrope pred Donaldom Trumpom, na drugi pa fasciniranost nad njim, ki jo čuti konservativna Evropa. Če slednja upravičeno naganja hromeč strah v kosti, je bojazen centristične Evrope pred Trumpom potencialno produktivna sila. Če bi Trump uresničil polovico tega, o čemer govori, ni dvoma, da se Evropi napovedujejo velike spremembe, ki lahko hitro dobijo obrise naslednje evropske kataklizme: zmanjšal bi rad vlogo ZDA v Ukrajini in vire preusmeril predvsem v stiskanje pacifiškega obroča okoli Kitajske, članice Nata bi prisilil v večjo finančno participacijo v zavezništvu, državam bi zaračunal ameriško vojaško prisotnost na njihovih tleh. Že Trumpov prvi mandat je Evropi pomagal poravnati »skupne evropske vrednote« ter kurirati njeno notranjo razklanost. Eno je namreč uradna politika transatlanticizma, kakršnega zastopa Evropska unija skozi svoje institucije, čisto nekaj drugega pa so individualni pogledi držav članic na vlogo ZDA, Trumpa, Nato, Rusijo, Ukrajino, Kitajsko, Palestino oziroma Izrael in druge velike geopolitične teme. Razklanost na »zvezno« in »republiško« Evropo uteleša odnos do Kitajske: kljub uradnemu nasprotovanju EU Kitajski večina evropskih prestolnic do azijske velesile zavzema kolaborativno držo. Če bi Trump svoja izpričana protiatlanticistična stališča iz besed prelil v dejanja, bi to že tako shizofreno Evropo prisililo, da premisli svoje resnične interese, obstoječa zavezništva in možnosti novih, nemara bolj organskih od tega, ki se je po drugi vojni vzpostavilo čez prostrano vodno telo Atlantika.