V nadaljevanju preberite:

Običajni red in logika stvari v raznovrstnih humanistično-družboslovnih prezentacijah, ki živahno korespondirajo s predstavnimi svetovi vsakokratnih epoh, slikajo ljudi v času vojne kot nesrečne in obupane reveže pod sivo kovinskimi oblaki, kako hrepeneče pričakujejo sončen konec oboroženih spopadov ter sanjajo o miru, ki brez nadaljnjega postane sopomenka za občutje svobode.

Ob nastopu miru, ki nato za posameznika nikoli ni stanje svobode, temveč frustrirajoča nesvoboda novih družbenih pravil, zavzame opevanje s krvjo priborjenega stanja nevojne osrednje mesto skupnostnih simbolnih oprijemališč. Vojne NIKOLI VEČ!

Iskrenejše memoarske pripovedi sodobnikov druge svetovne vojne v nasprotju s priučenim mirnodobnim razumevanjem vojne izpovedujejo enako stisko in strah ob njenem bližajočem se koncu ter težke občutke po vrnitvi v urejeno in s prenovljenimi pravili obrobljeno družbeno življenje.