(KOLUMNA) Vladavina drugačne vrste

Nekatere besede so običajno boljše od drugih. Med njimi najbolj imenitne pa so tiste, ki spominjajo na staro grščino. Zadnje tedne je predvsem ena takšna beseda v ospredju, namreč kakistokracija. Se pravi, vladavina največjih zavržencev (iz kakistos, starogrško za najslabše, in kratos, za vladavino – da spominja na precej mednarodni izraz za izločanje, kakati, je še dodatna prednost). Sicer ni pojem, ki bi krožil že v antiki v Atiki, ampak ga je med prvimi rabil šele pozabljeni angleški satirik Thomas Love Peacock (1785–1866). Kar seveda ni pomembno, šteje zgolj dejstvo, da kakistokracija postaja vedno bolj razširjena.

To lepo kažejo podatki aplikacije Google Trends, ki meri priljubljenost iskalnih pojmov v spletnem brskalniku družbe Alphabet. (Običajno so ti podatki razvpito neoprijemljivi, saj korporacija varuje svoje poslovne skrivnosti in molči, točno koliko iskanj so ljudje opravili. Objavlja samo relativno priljubljenost iskalnega pojma v primerjavi z njegovo največjo priljubljenostjo – vzrok za marsikatero neprespano noč družbenih analitikov.)

Pri kakistokraciji ni ugibanj ali nejasnosti. Šele na polovici novembra 2024 smo, a je število iskanj za kakistokracijo po vsem svetu doseglo največjo vrednost v zgodovini podatkovne baze, ki se začne z letom 2004. Ima torej vrednost sto. Ne samo da je zanimanje za informacije o tej vrsti vladavine največje, kar ga je kadarkoli bilo, v minulih dvajsetih letih je bilo tako rekoč neobstoječe. V preteklosti je povprečno število iskanj pojma kakistokracije doseglo zgolj dobre štiri odstotke zanimanja, ki ga je doživelo ta mesec.

Živimo torej v času izjemnega zanimanja za kakistokracijo. Ne zato, ker bi si ljudje želeli živeti pod vladavino barab in nesposobnežev. Prej gre za odziv na spreminjajočo se družbeno resničnost. Ljudje namreč iščejo informacije o tem, kaj jih je doletelo in na kaj se morajo še pripraviti. Pač po istem kopitu kot takrat, ko v času izbruha epidemij po navadi naraste tudi število iskanj pojasnil o teh boleznih.

Zanimanje za kakistokracijo je zlasti naraslo po tem, ko je novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump za bodočega ministra za zdravje imenoval Roberta F. Kennedyja mlajšega. Gospoda, ki je bil še pred nekaj meseci neodvisni predsedniški kandidat in se ponašal s tem, da je imel možganskega parazita. Ali pa s tem, da je v newyorški Centralni park odložil medvedjega mladiča, ki ga je zbil z avtom. Za »šalo«. V preteklosti bi mu kaj takega preprečilo imenovanje. Letos pa le redki dvomijo, da bodo ameriški senatorji zavrnili Trumpov predlog. Pa pri njem karakter še niti ni najbolj sporen, veliko bolj problematični so njegovi nazori o zdravljenju. Pravnik po izobrazbi je namreč eden osrednjih »cepilnih skeptikov«.

Robert F. Kennedy mlajši, znani anticepilec, bo minister za zdravje

Cepivom je nasprotoval, še preden je to postalo modno v času covida. Namesto zdravil bi financiral organsko pridelano hrano. Nič čudnega, da so pretekli teden delnice farmacevtske družbe Pfizer zgrmele za štiri odstotke, vrednost Moderne pa za sedem. Padci tečajnic se niso končali zgolj na ameriških borzah, pač pa zajeli tudi britanske. AstraZeneca in GSK sta obe izgubili več kot tri odstotke tržne kapitalizacije.

Izpuhtele so torej milijarde. In to zgolj zaradi enega človeka, ki bo verjetno (čeprav ne čisto gotovo) čez nekaj mesecev dobil prevladujoč vpliv na največji farmacevtski trg na svetu. Ko bi se le tukaj ustavil navdih, ki ga bodoči Trumbov kabinet nudi za iskanje informacij o kakistokraciji. Še večjo osuplost je povzročila nominacija Matta Gaetza za pravosodnega ministra, čeprav je proti dosedanjemu kongresniku potekala preiskava zaradi spolnih odnosov z mladoletnico. Je pa bil zvest zagovornik Trumpa tudi takrat, ko so se mu drugi republikanci za nekaj tednov odrekli (se pravi, potem ko je policija 6. januarja 2021 preprečila državni udar).

Kot je komentiral londonski tednik The Economist: »Vendar je notranji krog gospoda Trumpa sestavljen predvsem iz prilizovalcev in oportunistov. Kakistokracija je družba, ki jo vodijo najslabši in najmanj usposobljeni. To bi utegnila biti koristna beseda v prihodnjih štirih letih.« A preden kdo prehitro pomisli, da naj bi bila vladavina najslabših zgolj in samo ameriška – opis že dolgo uporabljajo za tranzicijske države in države v razvoju.

Trumpov minister za energijo bo kritik boja proti podnebnim spremembam

Samo nekaj primerov iz akademskih člankov. Srbski kriminologi Nebojša Teofilović, Nenad Radović in Tatjana Teofilović so denimo že leta 2011 opozorili, da je kakistokracija vir politične nestabilnosti v Srbiji. Romunska profesorica Cornelia Tomescu-Dumitrescu piše, da je takšna tudi vladavina v njeni domovini, armensko-avstrijski analitik Vahram Abadjian pa meni, da je kakistokracija tudi Putinova Rusija. Nigerijska politična filozofa Jude Ifeanyichukwu Onebunne in Onyinye N. Chukwujekwu utemeljujeta, da ta diagnoza velja tudi za Nigerijo. Pri Šrilanki je oceno postavil ameriški profesor Neil DeVotta, za Gano pa Nizozemec Jaap van der Straaten.

Za Slovenijo najpomembnejša »nova kakistokracija« je Nemčija, če seveda verjamemo nemški opoziciji. Tovrstne sodbe namreč letijo na odhajajočo »semaforsko« koalicijo (rdeče – socialnodemokratske, rumene – liberalne in zelene stranke). Vrhunec so obtožbe o kakistokraciji dosegle zaradi izgovora, ki so ga nemške oblasti po razpadu koalicije dale za razmeroma pozen datum predčasnih volitev (najprej marca, kar so nato skrajšali na februar 2025). Češ da ni dovolj papirja za tisk volilnih lističev. Zanimanje za kakistokracijo res ni omejeno na nam oddaljene kraje.

***

Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve.

Prispevek je mnenje avotrja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.