V nadaljevanju preberite:

Toliko pesmi o soncu, meni pa se najprej zapodi po glavi Domiceljeva Brez sonca cvetja ni. In nato Predinova Sonček je in ti si skuštrana, ob kateri se v zaprašenem kotu spomina utrne grafit na bregu Ljubljanice. Sklene Ivo Mojzer na prasketajočem posnetku, »obstala svaa brez besed, ti si reekla sonce«. Torej iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja v zgodnja devetdeseta in nazaj. Prav v tem dvajsetletju se je naš odnos do Zemljanom najbližje zvezde, Sonca, drastično spremenil. V osemdesetih smo namreč prvič doživljali sončno pogojeno okoljevarstveno histerijo, saj se je nad nami razprla ozonska luknja. Ogrožala nas je z neba in prežala iz vseh takratnih medijev. Ti so nam v možgane vcepili, da je za skoraj vse podnebne preglavice odgovoren človek. Ne človeštvo kar na počez in še manj velike korporacije, ampak človek kot posameznik. Ker uporablja zastarel hladilnik in ker se šprica z napačnim dezodorantom. Zato je bilo treba nabaviti nove hladilnike in drugačne dezodorante. Povzročiti ogromen kup zavržene robe in ga z vsakim nadaljnjim znanstvenim ali »znanstvenim« spoznanjem eksponentno povečati.