V nadaljevanju preberite:

Na začetku učiteljske kariere sem spoznala sejemski turizem. Kot nadobudna učiteljica matematike sem bila napotena v Basel na Didacto. Gre za sejem, ki ga krasi oznaka »vrhunski dogodek v izobraževalni industriji«. Industriji, da. Edina iz zbornice sem odletela z letalom z Brnika v Basel, si ogledala sejem, se sprehodila ob Renu in se zvečer vrnila domov. Na sejmu me je navdušila siva nebleščeča tabla z drobno koordinatno mrežo, kakršne bi bila v svoji učilnici še danes vesela. Takrat je bila predraga, zdaj velja za zastarelo. V modi so interaktivne table, torej gromozanski televizorji na dotik za nekaj tisoč evrov. Kakorkoli, v Baslu sem bila premalo časa, da bi se tam izobraževalno mrežila. Me je pa na letu nazaj naključje posedlo poleg šarmantnega arhitekta, ki me je omrežil s pogovorom in podarjenim nalivnikom. Sejemski turizem zato močno podpiram.

Manj mikaven je zame romarski turizem. Zanj sem slaba stranka. Namesto do Santiaga de Compostela pešačim do roba Slovenije ali malo čez in testiram gostoljubje naključnih gostiteljev, kar ne obrne kaj prida denarja. Se pa da med takim romanjem fino meditirati, recimo o izobraževalnem turizmu. Njegov razmah omogočajo tržna naravnanost šol in evropska sredstva. Nadstandardna ponudba pogosto že izpodžira osnovno dejavnost šol; pouk je samo motnja med ekskurzijami in projekti. Evropski denar leži na cesti, torej ga je treba pobrati in zapraviti. Ali oprati. Ob tem je nujna raba razvlečenega leporečenja, prepolnega opolnomočenja, čuječnosti in digitrajnosti. Če nam ta novorek ne gre z jezika ali v uho, smo spoznani za starokopitneže, nevredne pridobivanja zvezdic v naših izkazih.