V kolumni preberite: 

Babica gre na jug se zdi film o včeraj, ki je komaj minil, a ko sem ga ta teden po približno 30 letih ponovno gledala, se mi je zazdelo, da prikazuje že povsem izginuli svet. Junaki se vozijo od ene male podeželske bencinske črpalke do druge male podeželske bencinske črpalke – med točno tistimi, ki jih bo skupaj s podeželskimi trgovinami in celotnim malopodjetniškim zasebnim sektorjem kasneje vzel čas, ki si bo nadel barve korporativne uniformiranosti. Danes, ko se imitacija javnega življenja odvija le še v trgovskih centrih in konfekcijskih kavarnah, Babica kaže svet, ki je bil tako poln možnosti, da je bilo jazzklub mogoče najti nekje globoko v prašnem zaledju slovenske Obale, sredi pregovornega ničesar.