V nadaljevanju preberite:

Posmeh samograditeljstvu, ki je različica norčevanja iz »butastih Slovenceljnov«, od nekdaj prihaja iz Ljubljane kot edinega nacionalnega zasilno urbaniziranega centra, v katerem praviloma ne živijo ljudje, ki bi bili na mesto pripeti več kot generacijo ali dve. Prezir slovenskega mesta do podeželja predstavlja nekakšno interno ksenofobijo, ko tiste »druge Slovence« zvaja na njihovo domnevno neizobraženost ter pomanjkanje buržoaznih manir in pretanjenega okusa. Ko se s kolesom ali avtomobilom vozim po brezpotjih slovenskega podeželja, že nekaj let opažam nov tip slovenske hiše, ob kateri se zdi, da je malomeščanskemu okusu končno zadoščeno: sodobna tipska podeželska hiša je skoraj brez izjem snežno bela, pravilnih oblik, energetsko učinkovita in estetsko sprejemljiva. Predhodnici je podobna le še po dvokapni strehi, na kateri pa se danes blešči sončna elektrarna. Otrok svojega časa je tudi ta beli kvader, ki uteleša sodobno različico »slovenske zgodbe o uspehu« in oznanja, da so mlade družine, ki danes gradijo s še več odrekanja kot nekoč, končno tako individualizirane, da lahko njihova domovanja nazadnje izgledajo vsa enako. Nova slovenska hiša je antipod enodružinske hiše iz socializma in tranzicije, ki je z domišljijo kljubovala varčni normativnosti (post)industrijske krajine in predmestja. Sodobna slovenska hiša je po zaslugi standardiziranih materialov in gradbenih tehnik postala tako dolgočasna, da bi, če bi 20 teh belih škatel zložili skupaj, dobili podobo najbolj uniformiranega socialističnega bloka.