V nadaljevanju preberite:

Evropejci se sploh še nismo dobro spočili od zadnje vojne, ko se že pogovarjamo o naslednji. Kaj takega bi verjetno rekla moja babica Neža, če bi danes še brala časnike in ob večerih zbrano gledala televizijska poročila skozi svoje velike dioptrijske naočnike. S smrtjo leta 2019 se je za las izognila temu, da bi jo leto pozneje pandemija ukleščila med štiri stene samote. Vse življenje je imela za nas, vnuke, nekoliko morbidno navado, da nas je nenehno svarila pred »hudimi časi«, ki še pridejo. »Ne vete, kaj je to vojska in kak vam gre lepo.«

Svoje prerokbe za prihodnost je črpala iz jasnine spomina na otroštvo na okupiranem Štajerskem. Današnje generacije smo še odraščale ob kom z »živim zgodovinskim spominom«, ki se ga ni mogoče naučiti iz knjig. Ko razmišljam o njenem nadideološkem, organskem mirovništvu, se mi babica Neža kaže kot prava Evropejka, četudi so ji bile sodobne evropske integracije zadnja skrb.