V nadaljevanju preberite:

Poskusi razumevanja vnovičnega političnega triumfa Donalda Trumpa so spletli impresivno mrežo nasprotujočih si teorij. Moja najljubša ugotovitev analitikov je ta, da ni zmagal Trump, pač pa je izgubila Kamala Harris. Po neki teoriji zato, ker je preveč proizraelska, po drugi zato, ker je preveč proukrajinska, po tretji teoriji se je preveč nagnila v socializem, po četrti ji ni uspelo zajeti potreb delovnih ljudi. Malo je gotovega, a eno je jasno: zmagal je moški, kriva je ženska.

Podobno naivna je analiza, ki pravi, da so Američani Trumpa volili zato, ker onkraj njegovega priskutnega karakterja vidijo zavezanost politikam izolacionizma, ki bo pred migrante postavila visoke zidove ter delo in službe spet pripeljala na ameriška tla. Resnica je bistveno bolj grenka. Kot že prvič so negativne značajske lastnosti Donalda Trumpa tudi drugič ključ do njegove zmage. »Običajni delovni ljudje« niso to, za kar jih imajo socialistični idealisti: zavzeti državljani, ki pozorno berejo politične programe svojih kandidatov ter poskušajo zase in za skupnost izbrati najboljše. »Običajni delovni ljudje« bi radi v svojem predsedniku samo prepoznali same sebe. Nekoga, ki se je sposoben izviti iz spon sramu in občutkov krivde, ki ga ne zanima moralna superiornost, ki daje odveze za sovraštvo in zagotavlja, da so humanizem in človekoljubje pokazatelji zlaganosti, upoštevanje civilizacijskih norm in celo zakonov pa znaki šibkosti. Ozkosrčni in malenkostni posamezniki, ki so krvavi pod kožo, polni zamer, zavisti, nizkih strasti, jeze, želje po maščevanju so za večino veliko bolj privlačni od politikov, ki jih motivirajo politični ideali in nekaj tako abstraktnega, kot je blaginja državljanov.