(KOLUMNA) Nova normalnost populizma

Prejšnji teden sem se udeležil mednarodne konference o zakonski enakopravnosti na Centralnoevropski univerzi v Budimpešti. Organizatorji so nas opozorili, da so pred univerzo napovedani protesti proti konferenci, a da bodo naredili vse za našo varnost.

No, protest se je res zgodil, vendar je bil zelo klavrn: pet ali šest ljudi je stalo pred univerzo, v rokah pa so držali transparent z napisom: »Oče + mati = družina.«

Na konferenci je profesor sociologije Michael J. Rosenfeld z Univerze Stanford v ZDA predstavil zanimivo genezo odnosa ameriške javnosti do pravic skupnosti LGBT.

Ko so ljudi o tem prvič spraševali v začetku sedemdesetih let, jim je podporo izrekalo komaj dvajset odstotkov vprašanih. Takrat skorajda ni bilo družbenega vprašanja, ki bi imelo manjšo podporo. »No, razen strinjanja z višjimi davki,« se je pošalil Rosenfeld. »Tega si nihče ne želi.«

V začetku devetdesetih se je trend hitro obrnil. Prvi zagon temu je dala Clintonova administracija, vrhunec pa so dosegli z Obamovo podporo istospolnim porokam. Danes se v ZDA, podobno kot pri nas, 70 odstotkov vprašanih strinja z istospolnimi porokami.

Čeprav pogosto govorimo o skupnosti LGBT kot enotni skupnosti, v javni podpori obstaja velika razpoka med prvimi tremi črkami te skovanke in zadnjo. Tudi skupnost nikoli ni bila poenotena, a kulturni boji zadnjih let so te razpoke zgolj okrepili, radikalna desnica pa jih je spretno apropriirala za politično mobilizacijo skozi vrsto epizod moralne panike.

Po logiki »deli in vladaj« ji je uspelo vzpostaviti razliko med »dobrimi« geji in lezbijkami ter »ogrožajočimi« transosebami. Tako se ni razdelila zgolj splošna javnost, ampak se je tudi del skupnosti distanciral od T. Razkol zaradi transoseb, ki ni generacijski, pa je nastal tudi znotraj feminizma, kjer še danes potekajo neskončne razprave o tem, kdo je ženska.

Čeprav je Gallupova raziskava pokazala, da je bila za Trumpove volivce tema transspolnosti ena od najmanj pomembnih mobilizacijskih sil, saj jih je na volišče gnalo predvsem vprašanje ekonomije in migracij, so v Trumpovi kampanji za antitrans oglasna sporočila, ki so se pogosto vrtela med prenosi športnih dogodkov, porabili več deset milijonov dolarjev.

Po podatkih agencije AdImpact so te oglase od marca 2023 predvajali več kot 290.000-krat, v njih pa neposredno nagovarjali gledalke in gledalce s sporočilom, da Harrisova podpira »njih«, Trump pa dela za »tebe«.

Trump je potreboval oprijemljivega notranjega sovražnika. To je bil seveda levi esteblišment, a za politični obračun z njim si je moral zagotoviti konkretno sredstvo za mobilizacijo, kar so poleg migrantov postale prav transspolne osebe. Iz 0,5 odstotka ameriškega prebivalstva je tako naredil grešnega kozla in učinkovito epizodo moralne panike, po kateri naj bi »našim otrokom« v šolah spreminjali spol.

FOTO: Gregor Fischer Dpa Picture-alliance via AFP

Moralno paniko je najlažje zanetiti prav s tem, da za ogroženega razglasiš najšibkejši del družbe, kar so vedno otroci. Tudi poznana domača različica tovrstne populistične govorice, ki nam sporoča, da »gre za naše otroke«, gotovo ni naključna ali nepremišljena. Ker so v Trumpovem taboru k temu dodali še sporočilo, da se za zdravstveno oskrbo transoseb porablja »naš davkoplačevalski denar«, je bila učinkovitost te eksplozivne kombinacije neizogibna.

Tako se je začel tudi lov na čarovnice. V Odessi v Teksasu so že sprejeli zakon, po katerem ponujajo 10.000 dolarjev nagrade za vsakega, ki prijavi transosebo, opaženo na »napačnem« stranišču.

Trumpu je uspelo med njegovimi podporniki sprožiti srd, ki izhaja iz domnevne samoumevnosti in naravnosti spola. Transspolnost namreč poseže prav na tisto področje, kjer je sodoben človek še kako ranljiv: v spol kot temeljno dimenzijo našega bivanja.

Sem dovolj pravi moški? Sem dovolj ženska? Če nam kdo želi spodnesti še to zadnjo domnevno gotovost v svetu negotovosti, to sproža močne in čustvene reakcije. Pogosto so ti odzivi prežeti s katastrofičnimi napovedmi, ki jih je Trump uspešno politično unovčil, volivke in volivce pa mu je – skupaj z obsežno podkastersko mašinerijo populističnih desničarskih megafonov – uspelo prepričati, da levica ves čas govori o teh vprašanjih, čeprav se jim je Kamala Harris na široko izogibala in je o transspolnih osebah v resnici ves čas govoril le Trump.

A tu se instrumentalizacija skupnosti LGBT ​za njegove politične cilje še ne konča. Svoje shode je pogosto končal z »gejevsko himno« YMCA skupine Village People. Pesem govori o dogajanju v mladinskih hotelih Združenja mladih kristjanov (Young Men Christian Association), v zvezi s katerimi je leta 1919 izbruhnila velika afera.

Takrat je ameriška mornarica preiskovala homoseksualne aktivnosti med mornariškim osebjem in civilisti ter odkrila, da se v prenočiščih YMCA dogajajo homoseksualne zabave, ki se jih udeležujejo mornarji.

Ta subverzivna disko intervencija iz sedemdesetih z jasnimi namigi na homoseksualni seks je zdaj nekaj, s čimer je Trump končeval svoja politična zborovanja. Z Muskom je plesal na odru, goreči podporniki pa so veselo v en glas peli, kako se fantje v YMCA lahko podružijo z drugimi fanti in se imajo lepo.

Vse te navidezne nelogičnosti so danes nova normalnost. Tudi protesti proti znanstvenim konferencam, kakršna je bila prejšnji teden v Budimpešti, so odsev časa, ki ga odlično uteleša novinar televizije Fox Pete Hegseth, Trumpova izbira za obrambnega ministra.

Hegseth je diplomiral na Princetonu in magistriral na Harvardu, v eni od svojih oddaj pa v proticepilski maniri pojasnjeval, da si ne umiva rok, ker bakterij ni mogoče videti s prostim očesom in zato »niso resnične«. Prav res, kaj bi z vednostjo in diplomami z odličnih univerz, če ima ideologija že vse odgovore ...

***

Roman Kuhar, doktor sociologije, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani