(KOLUMNA) Že(l)ja za produktivnostjo

Pravkar objavljeno poročilo Organizacije za ekonomske raziskave in razvoj (OECD) se podobno kot že prejšnja poročila vrti pretežno okoli magičnih besed »produktivnost« in »reforme«. V državici z omejenimi človeškimi in materialnimi viri (surovine, energija, kapital) je napredek možen samo tako, da svoje delo opravimo bolj učinkovito in kvalitetnejše od drugih. Enako kot za druga področja velja tudi za zdravstveni sistem, ki bi moral zaradi staranja prebivalstva močno povečevati svojo produktivnost. Žal pa ni tako.

V letošnjem poročilu se OECD ni tako obsežno ukvarjal z našim zdravstvenim sistemom kot na primer leta 2020, ko je bilo zelo natančno opredeljena vrsta konkretnih pomanjkljivosti, ki bi jih lahko spremenili le z dobro načrtovanimi in izvedenimi sistemskimi spremembami. Vseeno pa je, glede na neizvedbo kakršnihkoli večjih reform v tem obdobju, OECD ponovil povzetek analize iz leta 2020, ki eno glavnih slabosti našega zdravstva vidi v neučinkovitem organiziranju slovenske bolnišnične mreže. Ker imajo vse naše bolnišnice enega samega lastnika in upravljavca – državo, je neodzivnost v smeri priporočene racionalizacije še toliko manj razumljiva.

Odgovorni za tovrstno neodzivnost pa so izključno ministri za zdravje – vse imajo v rokah, od oblikovanja zdravstvene politike in financiranja do konkretnega vodenja zdravstvenih ustanov. Naš zdravstveni sistem je centraliziran kot malokje, zato je nerazumljivo, da naši ministri niso zmožni reorganizirati niti ene »njihove« bolnišnice, da bi spremenila svoj program v dobro delovanja zdravstvenega sistema kot celote.

Zato OECD spet ponavlja, da imamo (pre)številne manjše splošne bolnišnice (v državni lasti), ki opravljajo (pre)široko paleto storitev, kar ustvarja strokovna tveganja (preredko izvajanje posameznih posegov) glede kakovostne oskrbe pacientov. Tovrstna razdrobljenost dodatno zmanjšuje produktivnost zdravstvenega osebja, ki mora za slabo zasedene in majhne posteljne kapacitete poleg bolnišničnih posegov zagotavljati dežurstva (za vsak majhen oddelek posebej), ambulantne preglede in napotitve na specializirane preiskave.

Namesto da bi si s premajhnim številom zdravnikov in zdravstvenih sodelavcev prizadevali narediti čim več, se zaradi razdrobljenosti istovrstnih oddelkov po celi državi ustvarja nenormalno velika potreba po dežurstvih in najemanju popoldanskih s. p. specialistov (zlasti diagnostičnih) iz drugih bolnišnic – ker bi vsak direktor lokalne bolnišnice rad imel »vse« in njegove želje spodbujajo tudi lokalni politiki. Po drugi strani pa se tovrstnim lokalnim ambicijam (nevrokirurgija, srčna kirurgija, transplantacije in medicinska fakulteta v vsako slovensko mesto) ne znajo zoperstaviti ministri za zdravje s svojimi ekipami.

Veliko od na silo »počrpanih« investicij ustvari še dodatno drobljenje kapacitet slovenskega zdravstvenega sistema. FOTO: Matej Družnik/Delo

Zakaj se ne znajo? Ker ministrstvo za zdravje, čeprav je formalni lastnik in upravitelj vseh javnih bolnišnic, nima strokovnih ekip, ki bi delovale kontinuirano, ne le od mandata enega ministra do mandata drugega. Celo med mandatom ene koalicije se z menjavo ministra praviloma vse spremeni, državni sekretarji se zamenjajo, stari projekti so pozabljeni, novi pa se začnejo načrtovati – iz nič. Do prihoda novega ministra, katerega povprečna »rotacijska doba« se že približuje dobremu letu in pol.

Zaradi vsega tega so ministrove ekipe vedno »nove« in nimajo izdelanih projektov za reformiranje bolnišnične mreže, in ko se pojavi možnost večjih investicij v zdravstveni sistem, so edini s konkretnimi projekti samo direktorji lokalnih bolnišnic. Lep primer so bile postpandemijske investicije za »okrevanje in razvoj«. Namesto da bi z možnostjo večjih investicij temeljito reorganizirali mrežo bolnišnic v njihovo specializacijo, kot že ves čas priporoča OECD, so bili ministri za zdravje še hvaležni, da so lokalni direktorji imeli načrte za »počrpanje denarja«, in zato ministru ni bilo mogoče očitati politične neučinkovitosti.

Ampak lokalni načrti seveda nikoli niso namenjeni specializaciji bolnišnic, ampak obratno – oblikovanju »kompletne usluge za lokalno prebivalstvo« oziroma malega UKC, da se župani pred volitvami lahko nekoliko pohvalijo. Čeprav ob taki hvali ni jasno, zakaj bi bilo tako zelo pomembno, da se na operacijo v mali Sloveniji voziš manj kot pol ure, ne uro ali uro in pol.

Zato veliko od na silo »počrpanih« investicij ustvari še dodatno drobljenje kapacitet slovenskega zdravstvenega sistema, imeli bomo še več specializiranih oddelkov in še več izgubljenih delovnih ur za dežurstva in še več nujnih gostujočih popoldanskih s. p. specialistov za vzdrževanje delovanja slabo produktivnih bolnišnic, ki nam jih oponaša OECD. Po ugotovitvah analize OECD imajo naše splošne bolnišnice (pre)nizko stopnjo zasedenosti postelj, dolga bivanja pri nekaterih običajnih posegih, nizko stopnjo dnevnih operacij, slabo izkoriščene diagnostične naprave.

Ob tem pa OECD ugotavlja, da upravitelji zdravstvenih ustanov nimajo avtonomije upravljanja vsaj v meri, da bi ob togem in v uravnilovko usmerjenem plačnem sistemu lahko sklepalo dodatne pogodbe o plačilu zdravnikom in zdravstvenim delavcem tako, da bi jim jih uspelo angažirati za dodatno delo v svojih ustanovah in bi s tem omogočili njihovo nemoteno delovanje.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.