S sankcioniranjem ne bomo izboljšali varnostne kulture

Zdravniška stroka podpira zakon o kakovosti, a imajo na njegov predlog številne pripombe. Sprašujejo se, ali med prioritete v zdravstvu trenutno spada ustanovitev agencije za kakovost, ki bo imela v rokah vsa pooblastila.

Pobuda, da bi se vzpostavil enoten sistem kakovosti, nad katerim bi bedel neodvisen organ – tako imenovani inštitut za kakovost – je stara že 20 let, a ni nikoli obrodila sadov. Zato so na včerajšnji okrogli mizi, ki sta jo organizirala Slovenska medicinska akademija in Slovensko zdravniško društvo, govorniki pozdravili ureditev področja z nastankom zakona o kakovosti, a je ta zastavljen v drugi smeri, kot so pričakovali. Predlagali so številne popravke, za katere upajo, da bodo upoštevani, če želimo, da bo zakon res dosegel svoj namen in prispeval h kakovostnejši in varnejši obravnavi pacientov.

Dr. Pavel Poredoš je opozoril, da ne bo nič pomagalo, če bodo bolniku na načelni ravni zagotovljene kakovostne storitve, če pa dolge čakalne vrste otežujejo dostop do njih. Zato bi morala država po njegovem prioritetno poskrbeti za ureditev trenutno najbolj perečih zadev: »Še tako vestno izpolnjevanje akreditacijskih dokumentov ne bo odpravilo največjega problema – dolgih čakalnih dob,« si je Poredoš izposodil mnenje dr. Alojza Ihana, ki ga je o novem zakonu podal v Delu.

Ihan je tam nanizal bistvene pomanjkljivosti predloga zakona. Med drugim je zapisal, da ne bo veliko prispeval k reševanju akutnih težav našega zdravstvenega sistema, kot morda največjo coklo pa je tudi na včerajšnji okrogli mizi izpostavil nerealno pričakovanje, da bo »ministrova« agencija za kakovost negativno ocenila delovanje »ministrove bolnišnice«, ker ta morda ni uredila kliničnih smernic in kliničnih poti za svoje delo, ker ji minister ni hotel odobriti sredstev za ureditev tega zahtevnega opravila. »Sploh ker v zakonu ni nikjer zapisano, kdo naj nastanek teh nujnih dokumentov za transparentno opravljanje zdravstvenih storitev sploh financira.«

Zgrešen bistven namen

S tem, da so zakon namenili predvsem nadzoru in kaznovalni politiki, so po mnenju predsednice zdravstvenega sveta dr. Mirte Koželj zgrešili bistven namen. Člani zdravstvenega sveta so na ministrstvo za zdravje poslali predloge sprememb s področja kliničnih smernic, področja kazalnikov kakovosti, javnih evidenc, škodljivih dogodkov, obravnave kršitev in predloge s področja vodenja agencije. O tej se strinjajo, da je skrbnica kazalnikov kakovosti, a jih moti, da bi te, tako je predvideno zdaj, tudi določila. V pripravo kazalnikov kakovosti mora biti vključena stroka, so si edini zdravniki. S pomočjo teh kazalnikov se lahko spremlja učinkovitost dela posameznega delavca in celotne ustanove, a pot do njihove vzpostavitve bo še zapletena.

V zdravstvenem svetu se sprašujejo, zakaj je pravica do razkritja varnostnega incidenta omejena na pet let in zakaj je vodstvo agencije določeno diskriminatorno do zdravnikov – direktor agencije namreč v času mandata ne bo smel opravljati zdravstvene dejavnosti, v tem času pa bo ob licenco. Zmotil jih je tudi 45. člen, ki opredeljuje sankcioniranje kršitev. Menijo, da je premalo natančno opredeljen glede teže nastalega dogodka, v zakon ni vključena nekrivdna odškodninska odgovornost za neugoden izid razpravljanja.

Strokovnjaki se strinjajo, da predlog uvaja tudi obsežne administrativne obremenitve za izvajalce, poleg tega so izjemno široko zastavljene naloge agencije, kar vse bo zahtevalo izjemno veliko kadra.

Proti kazenskim določbam

Tudi strokovni svet ljubljanskega UKC je na zakon podal pripombe, med drugim se ne strinjajo, da bi strokovni nadzori s svetovanjem prešli na agencijo. Dominika Oroszy, pomočnica strokovnega direktorja UKC Ljubljana za kakovost, meni, da bi morale biti kazenske določbe izključene iz zakona. Tudi dr. Aleš Blinc z Interne klinike UKC si ne želi, da bi agencija v prvi vrsti postala kaznovalni organ: »Kadar je treba izboljšati kakovost, je treba analizirati procese na nekrivdni način. Če bomo poskušali samo s sankcioniranji ali prekrškovnimi postopki, se bojim, da to ne bo vodilo k povečanju varnostne kulture.«

Svoje pripombe na zakon so podali tudi svojci žrtev domnevnih zdravstvenih napak, ki pravijo, da nikjer ne najdejo opore in utehe, ko se zaletavajo v zidove sedanje zakonske (ne)ureditve, spisane v korist zdravnikov in ne v korist pacientov. Zato želijo, da novi zakon določi: neodvisni preiskovalni odbor s pooblastili, nekrivdno odškodninsko shemo in možnost anonimiziranega sporočanja napak.