V nadaljevanju preberite:

Številne cerkve, med njimi naše najlepše baročne stavbe, recimo Uršulinska in Križevniška cerkev, so odprte le redko. Nekatere, zgodovinsko in prostorsko zelo pomembne stavbe, kot je cerkev sv. Florijana, so se za mesto in meščane zaprle šele pred kratkim. Stara cerkev, ki je bila predmet številnih predelav, zadnja med njimi je bila Plečnikova, in v kateri so umeščene izjemne kamnoseške in kiparske umetnine, je v zadnjih letih v upravljanju Makedonske pravoslavne cerkve. Posojanje verskih objektov drugim vernikom se mi zdi hvalevredna praksa, saj na tak način stavba ohranja svojo prvotno funkcijo, četudi je obred v njej morda nekoliko drugačen. Vendar pa je, ko prestopiš prag te cerkve, ne prepoznaš več: dragoceni oltarji so zakriti z novimi zasloni, ena zakristija je že popolnoma poslikana v neobizantinskem slogu, druga je sredi invazivne prenove. Tla so prekrita s preprogami, po stenah visijo na hitro izobešene in, iskreno rečeno, hudo kičaste generične podobe, ki niso v čast ne katoliški ne pravoslavni cerkvi, predvsem pa ne skupni dediščini. Vse, kar je dragocenega in zgodovinskega, je zakrito, nevidno in nedostopno.