Koliko tisoč otrok še mora do nebes?

Greenpeace Hrvaška od dveh hrvaških predsednikov, ki se nimata najraje, zahteva, naj nikar ne podpreta vstopa Hrvaške v projekt JEK2. Razlogov je več: visok in nejasen strošek, varnostno in okoljsko tveganje, doooolga gradnja in vsaj 250 ton radioaktivnih odpadkov, ki jih Hrvaška že desetletja noče pospraviti. Hrvaški prvaki naj raje podprejo pravo energetsko tranzicijo s preobratom k obnovljivim virom energije.

Ne razumem sicer, kako se lahko kdorkoli v imenu svoje države dogovarja o poslu s komerkoli, ki ne izpolnjuje dogovorov iz prejšnjih pogodb. Z nezanesljivimi partnerji po navadi pač ne sklepaš novih dogovorov. Še posebej potem ne, ko izmeriš temperaturo predsednikom potencialnih partnerjev. Neizpolnjevanju dogovorov ni videti konca, zato je logično, da Greenpeace dela tudi za Slovenijo. Za enak denar je mogoče pridobiti skoraj trikrat več elektrike iz obnovljivih virov. Predvsem pa je to energijo mogoče dobiti v petih do osmih letih in okolja (vsaj na območju postavitve) ne ogroža. Ima pa dve hibi. Prva je manjša: ponoči sončne elektrarne ne dajejo elektrike, vetrnice pa so odvisne od vetra. To je mogoče rešiti s hranilniki energije, ki prav gotovo stanejo manj, kot bodo znašale samo podražitve gradnje JEK2. Največja hiba sončnih in vetrnih elektrarn je, da se možna koruptivna tveganja razletijo na tisoč prafaktorjev v primerjavi z milijardami, ki si jih tako radi režejo jezdeci nuklearnih bikov.

Plenković in Milanović, ki narekujeta slog tveganemu občevanju političnih vernikov, sta precej bolj prekaljena od romantičnih borcev za naš planet. Sta približno tam, kjer so tudi vsi drugi odločajoči politični influencerji v svetu: na primer Orbán in Vučić, Trump in Javier Milei, Wilders, Ne Tam Jahu, ali pa Janez Ivan, ki tako vneto obiskuje Tel Aviv in izobeša izraelsko zastavo pred svojo hišo. Že samo ti obiski bi morali prižgati opozorilno lučko v našem miselnem parku, če so že vsi drugi varnostni ukrepi odpovedali.

Celo stric Joe in za njim vsi naši predsedniki se (vsaj) retorično vse raje jezijo na tiste, ki mečejo bombe na otroke in jih stradajo do mučnih podob. Diplomatska jeza je seveda vse, kar zmorejo. Trezni del sveta že dolgo ne spi mirno in pritiska na izvoljene predstavnike naroda, naj že vendar nekaj naredijo. Zbudili so se celo nekateri poslanci Gibanja Svobode, se pridružili poslancem Levice in nekaterim poslancem SD, da dogajanja v Gazi niso več pripravljeni gledati. Morda pa se jih počasi loteva sram in peče vest. Njihove prvake skrbijo nutrije, referendumi, celjenje razpadajočih strank, zato z evropskimi kolegi pravijo, da bo sicer treba priznati palestinsko državo, ampak da mora Palestina še dozoreti in bo Slovenija to naredila skupaj z drugimi.

Kaj se mora še zgoditi, da bo v Palestini dozorel čas? Koliko tisoč otrok mora še do nebes, da stvar dozori? Ampak da ne bo izgovorov, predstavniki ljudstva so predstavniki vas in nas, torej smo soodgovorni mi in vi zato, ker naših »influencerjev« ne znamo prepričati niti, da ne bi prepevali z Izraelom na naših odrih ali brcali žoge in metali na koš z njimi. To bi bil prvi korak. Razen če nas navdušuje retorika med Milanovićem in Plenkovićem. Lahko se še tako tolažimo z lepimi besedami, z metanjem padal s hrano in vodo na opustošeno deželo, če po drugi strani še naprej pridno kimamo Izraelu. Tako pomagamo tudi pri čiščenju naroda.

Seveda bo kdo ugovarjal, češ, kako pogumno je Slovenija pokazala vrata ruskemu diplomatu, beri špijonu, ki je na sončni strani pravljične dežele zmerjal državljane, ker so si upali nergati proti podobnemu napadu na Ukrajino. Ruski petokolonaš je preprosto uvidel, da sta slovenska zemlja in njen narod nadvse rodovitna za izvirne velikosovjetske ideje. Med ljudi je treba posejati samo pest iskric, dodati vrečo gnoja in včasih tudi kaj podmazati, pa dobiš čistokrvno rusko stepo.

Medtem ko se naši izbranci prerekajo in obmetavajo s stavkami in preiskovalnimi komisijami o tem, kdo je dober in pameten, kdo je prišlek in kdo domačin, kdo je angel in kdo hudič, tako kot to nazorno počneta soseda Zoran in Andrej, naše kraje prevzema čisto nova vojska z najnovejšim in nevidnim orožjem. Svet spreminjajo v povsem novo krajino. Še povsem običajne vetrnice, ki so že v zelo starih časih gnale svet, so spremenili v zmaje z vsaj 12 glavami. Eh, moj Don Kihot, ne boš jih z nobeno sulico premagal. Bo treba spet v ilegalo.