Gallupov test v Sloveniji ne prime

Vse bolj se zdi, da Gallupov (niti Gallubov) test v Sloveniji ne prime najbolje oziroma da kadri ne vplivajo najbolje nanj. Spomnite se, kako je novi mandatar v predvolilnem času zažigal z naprednimi kadrovskimi prijemi, uvoženimi naravnost iz obljubljene Amerike. Z Gallupom je dodal potrdilo kakovosti novim odrešenikom.

Pa ta Gallup ni zdržal dolgo. Morda niso preverili roka trajanja, pa tudi garancijska doba se ni obnesla. Hitro je bilo treba zamenjati prvo notranjo ministrico, šefa policije in v istem paketu še podpredsednico Marto. Kmalu zatem je elegantno, brez škandala in povsem v skladu z zelenim prehodom, odšla prva generalna sekretarka Tamara, ki jo je prijazno in kooperativno nadomestila generalmajorka Vesna.

A tudi ona je po najboljših močeh zdržala le eno leto. Šest ministrov, kak ducat državnih sekretarjev, dva utrujena poslanca in dva, ki sta brcala žogo v lasten gol in bila izključena brez ukora z opominom pred izključitvijo. Zdaj odhaja vodja kabineta, svetovalka za gospodarske zadeve, še kakšna državna sekretarka, morda vodja poslanske skupine, kandidati za Bruselj ... Pa niti na polovici mandata še nismo. V času evropskih volitev bo dodatno frčalo perje.

Ampak nikar ne nasedajte Janezu Ivanu, da se kaj takega njim, ki operirajo s kadri brez Gallupa, ne bi nikoli primerilo. Janez Ivan namreč stavi na spomin zlate ribice žalujočih ostalih. Pred dnevi je kar tri svoje poslance poslal v oslovsko klop, jim odvzel funkcije in torej plačne dodatke, čeprav vsi vemo, da si Platforma sodelovanja ne bi drznila ne sodelovati z Janezovo stranko. Kazensko presedanje Anžetove prijaznosti v zadnjo klop še dodatno sumljivo smrdi po predstavi za javnost. Še posebej, ker v zadnjih vrstah že ves čas operira udarno jedro stranke: Zvonko Černač, Franc Breznik, Jože Tanko, celo Janez Ivan v celoti nadzira položaj iz neugledne predzadnje vrste.

Zoran Mušič: Konjički, 1947. Foto Press Release

Novogoričani so razočarani, ker v skorajšnji evropski prestolnici kulture ne najdejo primernega prostora za razstavo slik Zorana Mušiča. Njegove slike pač ne grejo v prestolniški koncept. Tudi našim špijonom se zdi zamisel o tem, da bi v Novi Gorici razstavili dela domačega in evropskega slikarskega velemojstra, vsaj nepomembna. Pa koga sploh zanimajo platna nekih pastelnih konjičkov, dalmatinskih otočkov, trupel taboriščnikov in podobnega! V ognju imajo otipljivejše kulturno-umetniške instalacije. Na primer instalacijo železniške postaje, ki bo, po izpovedni teži zahtevane mošnje sodeč, jedro kulturnega oznanjenja. Že na prvi otip je jasno, da imajo Slovenci železniške postaje raje kot galerije, celo raje kot vsako svetišče. Na postajah so vsak dan, v galerijah le na Prešernov veseli dan.

Ko jim v želodcih zakruli do Lune

Naši vohljuni so razkrili, da bodo verniki na postajah vztrajali toliko časa, dokler ne pripelje vlak. Pa čeprav na paro in po ozkotirni železnici. Za postajo v Domžalah je šlo čez 18 milijončkov, za tisto na Pragerskem čez 100 milijončkov, za novogoriško jih bodo postrgali dobrih 50 milijonov, za jeseniško pa bi jih vzeli kakih 170, in to brez tunelov. Ljubljanska jih bo uničila še dodatnih 314. Kot bi mignil, bo izpuhtelo 700 milijonov. Če ne bo podražitev. V bistvu je to drobiž, če upoštevamo, koliko upanja, pričakovanj in udobnega čakanja nam bodo ponujale postaje. Če že potovati ne moremo, bomo vsaj lažje čakali na vlake. Tudi v Kopru, kamor pripelje le en vlak na dan, bi že zdavnaj morali zgraditi novo.

Nujno potrebujemo postaje za naše vlake. FOTO: Boris Šuligoj

Z Mušičevimi slikami, ki ne najdejo galerije, je podobno kot s cesto, ki ne najde Istre. Z Darsa so nam prav z užitkom odgovorili na nadležna in utrujajoča vprašanja, kdaj mislijo začeti graditi cesto v Istro. To, da država že 20 let sprejema prostorski načrt in da ji prav ta načrt še posebej ne gre in ne gre od rok, ni še nič. Zdaj so širokogrudno obljubili, da omenjene ceste samo še 10 let ne bodo gradili. Ministrica pa nič. Najbrž posluša tiste vsevedneže, ki Primorcem očitajo, da bi radi zgradili cesto Hrvatom.

Da smo torej Primorci krivi za hrvaško prehitevanje Slovenije po levi in desni. Če bi se prometni kaos dogajal pred njihovim dvoriščem, bi imela cesta povsem drugo težo. Ampak prometa proti Istri začuda nikakor ni mogoče speljati prek kake druge slovenske četrti, v kateri stanujejo šefi z Darsa, državni sekretarji, šefi iz DRI, na primer. In zakaj naj zapravljamo čas s cestami, če pa je prej treba opraviti še toliko testov za vse te najboljše kadre?