Ko voda splava po vodi

Ob napovedi, da bomo kljub nadpovprečno deževni pomladi v prihodnjih dneh ali tednih ostali v Istri brez vode, človeka pograbi nostalgična sveta jeza. In se vpraša: le kam je izhlapelo 30 in več let časa. Svet se je spremenil, rodila se je samostojna Slovenija, otroci so zrasli, mnogih ni več, Slovenci so zgradili avtocestni križ (poudarek na križ), vode pa zmanjkuje ravno tako kot v lepih, starih časih. V takem si človek lahko želi samo to, da bi kerozin potoval po zavitih podzemnih poteh iz predora do Rižane najmanj dva ali tri mesece. Pa naj se redukcija zgodi v času jesenskih poplav, ko skoraj vsako leto zalije strunjansko in sečoveljsko dolino. Še hiše na hribu poplavi, toliko vode imamo. V perfektno zgrajenem vodovodu pa zrak.

Vodovodna suša se najraje zgodi sredi julija ali v prvi polovici avgusta. Ko je najbolj vroče, ko je turistov največ, ko bi se vsi tuširali ter ko te vrtnice in marjetice milo prosijo: »Zalij me, prosim, samo malo, samo pet kapljic, prosim. Če ne, bom umrla.« Si predstavljate brezsrčneža, ki bi odrekel pet kapljic vode vrtnici? Jaz bi v tem primeru ustanovil civilno iniciativo. Za gartrože.

Kdo je kriv, da se po 35 letih razmere niso spremenile? Da nismo porabili 50 ali sto milijonov evrov, ki so nam jih v glavo metali iz Bruslja za to piškavo vodo v Istri in so jih zelo radi porabili drugi?

Desetletja se pristojni že kregajo o tem, kdo naj bi bil pristojen za vodni vir, in desetletja puščajo posameznim »profesorjem«, da kalijo vodni vir za Istro. Če država deli koncesije za vodne vire in če zanje pobira koncesnino, če se je torej država razglasila za absolutnega vodnega gospodarja, kako lahko potem z ministrstva za okolje odgovorijo, naj se v štirih lokalnih skupnostih kar sami odločijo, kateri vir si bodo vzeli? Tak odgovor ne pije vode. To je menda uvidel tokratni minister, ki je po kerozinski katastrofi priznal, da zdaj pa bodo nekaj morali narediti. Zdaj? Po 35 letih suhih krav in po tisoč opozorilih?

Država (in še ducat tajkunov z njo) bi podržavila portoroške hotele. Ker je menda donosno biti portoroški nepremičninar. Mar ti hoteli ne potrebujejo vode? Ne potrebujejo golfa in druge infrastrukture? Cest? Plaž? Garažnih hiš? Kolesarskih in drugih poti pod klifi, s katerih se valijo skale? Država bi pobirala davke in smetano, za vodo, infrastrukturo in smeti pa naj skrbi raja, kaj! Država bi imela tudi vinograde in luko. A niti tam ne more biti drugače, če železnica na poti v pristan že 40 let ogroža edini pičli vodni vir, o njem in o varnejši železnici pa odločajo nekakšni »profesorji«, sodniki, civilne iniciative in vaški posebneži. Ti bi še danes spreminjali traso. Železnico bi še vedno peljali v Trst, čeprav imajo tudi tam samo en prezaseden tir. Vse se je že spremenilo v tej državi, samo odnos do Istre ne. Vsi bi samo jemali.



Dati ni treba nič, samo dovoliti je treba, da se lahko uredi. Samo to. Ampak niti dovoljenja ni. Potem imamo to, kar imamo: 35 let suše, katastrof in zmrdovanja, kako je tu vse zanič.

Minister za notranje zadeve še ene prijateljske sosede Matteo Salvini je prejšnje dni napovedal, da bo prijateljski vzhodni sosedi v znak dobrih sosedskih odnosov postavil ograjo na meddržavno mejo. Ni bil povsem natančen, kako ostra bo žica, ki bi jo rad videl na meji. Predstavniki slovenske države so iz hlajenih ministrskih pisarn pohiteli z izjavo, da se to Slovenije ne tiče in da je to notranja zadeva Italije. Podprlo ga je celo nekaj Slovencev iz Cankarjevih Hlapcev, čeprav nobenemu od njih ni vseeno, kakšno ograjo postavi sosed na mejo svojega dvorišča. Smo pač vajeni hlapčevskih gest.

Odgovor pravzaprav ne more biti drugačen. Če je Slovenija lahko postavila ograjo proti Hrvaški, če so jo postavili Madžari, zakaj je ne bi postavili še Avstrijci in Italijani proti Sloveniji. Zato da bi živeli v Uniji z le tremi temeljnimi svoboščinami – svobode blaga, kapitala in storitev. Pretoka oseb (v nobeno smer, seveda) ne potrebujemo, ker je ljudi tako ali tako preveč. Morda bi morali skromno pripomniti le, da ne dovolimo niti prostega pretoka pokvarjenega zraka niti prostega pretoka fašističnih reminiscenc (Ljubljane v žici). Ampak če so ljudje lahko prijatelji z bodečo, električno žico in minskimi polji na meji, potem pravzaprav res ne moremo imeti pripomb. Pota gospodova so neskončna in oblik ljubezni cela čreda.